Razvanje je majhen kraj pod obronki Pohorja, ki pa ima dolgo zgodovino. Te kraje so naseljevali že Kelti, o čemer priča prazgodovinsko gradišče Poštela, v kraju so tudi ostanki rimskih zgradb in gomil. Ponašajo pa se tudi s tem, da je kraj v listinah prvič omenjen že leta 985. To pomeni, da so Razvanjčani nedavno praznovali visoko obletnico, kar 1032 let svojega kraja. Razuuai (Razvanje) se prvič omenja v listini v nemškem kraju Ettenstatt in to vsako leto oktobra tudi zaznamujejo s slovesnostjo in podelitvijo posebnih priznanj prizadevnim krajanom.
Predsednik sveta krajevne skupnosti Razvanje Stanislav Kozar zasluge za to, da so do podatkov o zgodovini kraja in s tem tudi do proslavitve krajevnega praznika sploh prišli, pripisuje 80-letnemu Valentinu Hrenu. Ta je bil v letih 1982 do 1986 predsednik sveta krajevne skupnosti, zatem pa tudi tri mandate član sveta. Za svoje delo pri domačem prostovoljnem gasilskem društvu, civilni zaščiti, urejanju in skrbi za kraj je tudi že med redkimi prejemniki najvišjega krajevnega priznanja, bronastega kipa. Hren je nasploh dober poznavalec kraja in še danes ve za vsako stvar, ki bi jo bilo treba urediti. "Če v Maribor ne bi prišel papež, najbrž še danes ne bi bilo povezave Tržaške ceste s Streliško," je kritičen do tega, da so sedanje pobude Razvanjčanov zaman, da se bolj malo ureja. Na prvem mestu je denimo kanalizacija.
A raje govori o prijetnejših zadevah. In krajevni praznik so, pravi, želeli postaviti na trdne temelje, na dejstva, ne na podlago političnih interesov. Zato so se s takratnimi člani sveta dogovorili, da raziščejo zgodovino kraja. Pri tem je bil zelo aktiven tudi Vlado Šuster, nekdanji tajnik KS in učitelj na razvanjski šoli. In ugotovili so, da bi lahko pravzaprav leta 1985 proslavili tisoč let svojega kraja, saj je omenjeno listino v hišnem dvornem in državnem arhivu na Dunaju našel dr. Jože Mlinarič, jo fotokopiral in prevedel. "Vsi so se zelo angažirali, razdelili smo si naloge, izdali smo knjižico, v kateri smo popisali zgodovino in značilnosti kraja, pa posebno razglednico s priložnostnim žigom," pripoveduje Hren, ki ne pozabi omeniti tudi angažmaja Avgusta Seničarja, ki je bil pred in za njim predsednik sveta KS.
S predstavniki kraja Ettenstatt so nato navezali stike in jih ohranjali vrsto let. Med osamosvojitveno vojno so jim denimo iz Nemčije poslali pomoč. "Mesto je zbiralo denar, ki smo ga nato predali Rdečemu križu," je ponazoril Hren.
