Glorija Lorenci
Natanko tak, kot da bi bil vzet z roba kaosa, je atelje Viktorja Gojkoviča, ptujskega akademskega kiparja in restavratorja, in tako je prav in pričakovano. Dokaj kaosa - manj pričakovano - je tudi v najinem pogovoru, ko cikcakajoče blodiva od kipa gotske Marije iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla, znane kot ptujska minoritska Madona - njen mogočni odlitek se dviga v ozadju ateljeja - preko Valentina Gojkoviča, lepo izpisanega na dokumentu iz leta 1780, dokumentu, ki dokazuje, da so bili Gojkoviči rodove in rodove kolarji, pa o umetniškem zgoščevanju v kiparske portrete, ki jih je poln atelje, rečeva vmes kakšno, do pogovora o potrpežljivem prebijanju skozi plasti materialov in o restavratorstvu, ki mu je prineslo vse mogoče strokovne nagrade. "Vidim tam pri Markovcih kužno znamenje iz 15. stoletja, lepo podrajsano od mopedov in traktorjev, ki niso zvozili ovinka, najbrž, in si rečem, da ga bom restavriral, popravil. Ko pridem naslednjič, opazim, da ga je neki vaški malar po domače skital in pobarval. In spomenik je zdaj fuč."
Mrtvih me nikoli ni bilo strah, ne pokopališč in mrliških vež
Vtisnjeno v obličje
Odlivanje smrti ni pozabljena praksa, kot morda mislite, še danes je živa; naš sogovornik jih je od leta 1963, ko je naredil prvo, odlil že okoli dvesto. "Saj jih tudi drugi kiparji občasno delajo, ampak nihče o tem ne govori rad," je navrgel, ko sva se dogovarjala za srečanje.
V roke jemlje eno za drugo, za vsako stoji zgodba človeka, ki ga je nekdo želel ohraniti tudi v relativni večnosti odlitka. "Obrazi veliko povedo. To, vidite, je posmrtna maska minorita iz tega samostana, s Krasa je bil, umrl je star 86 let, in njegov obraz v smrti je ena sama spokojnost in vedrina. Pa je v življenju doživljal tudi hude reči, po vojni ga je oblast vlačila po zaporih ... In to je obraz njegovega sobrata, patra Mirka Pihlerja, ki se je namučil, preden je umrl. Kdor je umiral v bolečinah ali nosil kakšno drugo težko breme, je to neizbrisno vtisnjeno v njegovo obličje."
Dela samo v mavcu, z njim prekrije obraz in največkrat tudi roko umrlega. Danes se da seveda delati posmrtne maske s 3D-tehniko veliko elegantneje, hitreje, manj sporno. "Ja, ni pa dotika roke," pravi Gojkovič. In takoj doda, da odlivanje posmrtnih mask seveda nima dosti skupnega z umetnostjo, gre za tehnično dejanje. Posmrtna maska je pa lahko pomemben podatek za kiparja, če bi želel upodobiti tega človeka, ker daje natančne anatomske proporce obraza. "Ampak če samo kopiraš naturo, je to umetniški drek," je Gojkovič kratek. "Jaz imam rad temperamentno kiparjenje. Igro sence in svetlobe na portretu, iskanje risbe v silhueti ..."
Neznanka iz Sene je naša Ančka
Med najbolj znanimi posmrtnimi maskami je t. i. neznanka iz Sene. V osemdesetih letih 19. stoletja so iz reke Sene v Parizu potegnili truplo dekleta, katerega starost so ocenili na 16 let. Ker na njem ni bilo znakov nasilja, je obveljala domneva, da je dekle naredilo samomor. Zgodba bi se s tem najbrž končala, če ne bi bil patologa nenavadno ganil dekličin skrivnostni nasmešek - kot da pozna skrivnost, ki je vsem drugim skrita. V mavčarni je naročil izdelavo njene posmrtne maske, kar je bilo v tistem času v Franciji povsem normalno. Očitno nasmeh neznanke iz Sene ni očaral le patologa, saj je kmalu sledila poplava kopij njene posmrtne maske. Utopljena neznanka je navdihnila umetniške kroge in postala Ofelija tistega časa: o njej je napisan roman, posnet film, Nabokov, Rilke, Aragon so pisali o njej, Camus jo je imenoval “utopljena Mona Lisa”.
Njena sodobna vloga je manj umetniška. Francoski Rdeči križ je leta 1958 uporabil masko neznanke iz Sene za model obraza lutke Annie, ki služi za učenje prve pomoči. Ko ste - vsaj starejše generacije - opravljali izpit iz nujne pomoči, ste najverjetneje “oživljali” dekle iz Sene, ki smo jo pri nas poimenovali Ančka. Tisti, ki imajo radi srečne konce, pravijo, da je neznanka iz Seine dobila več poljubov, kot jih je dobila katerakoli ženska v zgodovini.
Kaj bi se bal mrtvih!
Ko se je pri nas začel v 19. stoletju uveljavljati meščanski razred, so postale posmrtne maske pomembnih osebnosti - umetnikov, znanstvenikov, politikov - še posebej moderne, saj so bile tako kot tudi drugod v Evropi nekakšen meščanski pandan cerkvenim relikvijam in svetništvu.
Za najstarejšo slovensko velja posmrtna maska slikarja Jurija Šubica iz leta 1890, v zbirkah slovenskih muzejev, arhivov, knjižnic in SAZU-ja pa najdemo posmrtne maske mnogih pomembnih Slovencev: Antona Sovreta, Borisa Kalina, Frana Ramovša, Franceta Kidriča, Franje Tavčar, Gregorja Žerjava, Ivana Cankarja, Izidorja Cankarja, Ivane Kobilca, Jožeta Plečnika, Matija Jama, Otona Župančiča, Prežihovega Voranca, Simona Gregorčiča, Staneta Severja, Toneta Kralja, Riharda Jakopiča ...
"Oh, spomnim se, da nam je profesor Zdenko Kalin, ki je bil odličen predavatelj, in je tudi sam delal posmrtne maske (denimo Otona Župančiča), pripovedoval, kako sta s Karlom Putrihom odlivala masko Riharda Jakopiča. Nista bila najbolj spretna in sta mu z mavcem izpulila pol brade, potem pa jo lepila nazaj na obraz ..."
Društvo za domače raziskave je predlani začelo popisovati posmrtne maske, ki so shranjene v depojih naših najrazličnejših ustanov. Evidentirali so 97 posmrtnih mask, kar seveda ni dokončno število, med njimi prevladujejo maske umetnikov. Lani je društvo pripravilo razstavo Odlivanje smrti.
Baroka ne maram
Potem morava v minoritski samostan in cerkev tik ob ateljeju; tu je bogata sled Gojkovičevega restavratorskega dela, ki mu je prineslo Steletovo nagrado. V Antonovi kapeli minoritske cerkve je zdaj že pet let na ogled minoritska Madona, eden naših najlepših gotskih kipov, ki ga je leta 1752 Straub preklesal v baročnem duhu in ga postavil v atiko novega velikega oltarja. "Baroka ne maram, ker je namenoma uničeval vse, kar je bilo gotskega," pravi Viktor Gojkovič. Minoritska Madona je bila po zavezniškem bombardiranju, ki je cerkev spremenilo v ruševine, razlomljena, najdene fragmente je v petdesetih letih prejšnjega stoletja sestavil Janez Gojkovič.
"Oče je imel zelo spretne roke," se spominja Viktor Gojkovič. "Med obema vojnama je prišel na Ptuj arheolog dr. Walter Schmid, ki je izkopaval rimske ostaline. Oče mu je pomagal pri arheoloških izkopavanjih na Ptuju in v okolici, se hitro učil in kmalu začel delati v muzeju. Od njega sem dobil prvo znanje."
V minoritskem samostanu je stalna razstava našega sogovornika, med številnimi portreti so razstavljene tudi posmrtne maske samostanskih patrov. "In Jakoba Emeršiča, ki je delal v ptujski, po upokojitvi pa v bogati minoritski knjižnici. Tega najbolj pogrešam, bil je eden največjih knjižnih strokovnjakov ... Karkoli si ga vprašal, vse je vedel."
Ob odhodu eden od patrov ustavi Gojkoviča. Za pasom nosi prenosno elektronsko napravo za doziranje kisika. S povsem vsakdanjim glasom reče, kako vse kaže, da ima pred seboj samo še tri tedne. Tako so mu povedali. "Boš me moral napraviti."
"Bom," pravi Gojkovič.
Veljava umetnika raste tudi s številom narejenih kopij posmrtnih mask. Po šest mask pripada Simonu Gregorčiču, Otonu Župančiču, Rihardu Jakopiču, devet je odlitkov posmrtne maske Ivana Cankarja.
