Kako mirno je v Mariboru, bolj vpraša kot ugotovi Ana Tasič, ko sedeva za mizo na Trgu Leona Štuklja in naju boža toplo dopoldansko jesensko sonce, da med pogovorom oba mežikava. Medtem ko je njeno mesto, v katerega se je vrnila na trimesečni počitek, ponedeljkovo ležerno in zaspano oziroma mirno, iz Ane vrejo zgodbe o nemirnem svetu, kamor se je podala po končanem študiju na fakulteti za družbene vede. Nekoč dijakinja mariborske II. gimnazije, odlična smučarka, ne sicer tako vrhunska kot njena najboljša iz generacije, dve leti mlajša Ilka Štuhec, ni hotela sedeti v pisarni in teoretizirati o človekovih pravicah (s to temo je magistrirala), raje je v "nepravice" vstopila sama. Prekrižarila je naš planet po dolgem in počez - od Avstralije do Bližnjega vzhoda, od Amerike do Afrike. Sama.
Na ekskurzijo bi morali v afganistansko vas
Revščina, ki jo je spoznavala na svoji poti, jo je po eni strani pretresla, po drugi pa notranje osrečila, ker lahko pomaga ljudem, pozabljenim od oblasti in boga. Zaslužek od smučanja v švicarskih Alpah nameni za raziskovanje bogastva človeških usod. Deklice v Afganistanu uči osnov smučanja, ženske v Palestini z njo izvajajo jogo in pilates, Švicarje pa v Alpah uvaja v skrivnosti slalomske tehnike. Da nekaj zasluži in se potlej spet poda okoli sveta. V tej zimi namerava v nemirni Kurdistan, čeprav se je komaj vrnila iz Ramale. Njenih cest je neskončno, vse pa vodijo iz Aninega srca, ki nam sporoča: "Vsi, ki jamrajo nad tem in onim, bi morali nujno na ekskurzijo v revno afganistansko vas ali v Palestino. V Sloveniji je dosti socialnih stisk, ampak tako hudo pa vendarle še ni. Le poglejte naš vozni park! "
Krompir za ljudi, seno za drobnico - drugega ni
Ampak ta svet ni samo lep
Kovček je vaš stalni spremljevalec, ravnokar ste se vrnili iz Palestine.
Šlo je za program Evropske komisije. Jaz, Maja in Dino smo sestavili projekte, ki jih je Evropska komisija odobrila in podprla. Leto dni smo bivali v Ramali na Zahodnem bregu.
Afganistanski izziv in gospodarji vojn
Na afganistanski smučarski izziv v Bamijan (projekt financirajo Švicarji) bo Ana Tasič marca odšla že tretjič: "Zanimiva izkušnja. V hrib pešačimo, punce smučajo na okoli 3000, 4000 metrih nadmorske višine. Turno smučanje - brez vlečnic, ratrakov, s slabim materialom. Razvoj turizma je še v povojih, čeprav je veliko kulturnozgodovinskih objektov, smučišč, tekaških in kolesarskih stez, ogromno jezero ... Bamijan je cvetel na Svilni poti, ki je povezovala zahod in vzhod; leva pot je vodila na Kitajsko, desna pa v Indijo. Tam so talibani razstrelili največja in najbolj znana kipa Bude, stara več kot 1500 let - ampak zdaj je tam za obiskovalce varno. Brez množičnega turizma sicer. Samo krompir za ljudi in seno za drobnico, za druge kmetijske kulture je previsoko. Nevaren pa je zlasti Kabul, kjer vsake toliko kaj eksplodira, letos je bilo ogromno žrtev. Če si ob nepravem času na nepravem mestu, ti ni pomoči. Bogati so v Afganistanu samo gospodarji vojn, največ zaslužijo z opijem."
Begunska taborišča niso šotorišča
"Begunska taborišča v Ramali, ki sem jih obiskovala, niso nobena šotorišča. To so betonske zgradbe, ena na drugi, ki tam stojijo že sedem desetletij, v njih pa prebiva že četrta generacija beguncev. Ulice so ozke, nekatere samo pol metra široke, polne smeti. Begunci so oproščeni plačevanja najemnine, vode in elektrike. Životarijo, a nekako preživijo. V Gazi je dosti huje, pol jih je brezposelnih. Zaradi spora med Fatahom (Zahodni breg) in Hamasom (Gaza) imajo samo dve uri na dan elektriko."
Pobili so mu vseh osem bratov in sester
Usode beguncev so žalostne.
Grozno je, res grozno. Ampak ta svet ni samo lep. Zato moramo pomagati vsem tistim, ki potrebujejo pomoč.
Ste s katerim od beguncev še v stiku?
Mlad fant, moj prijatelj iz uporniškega dela Sirije, je v letalskih napadih ostal brez vse družine. Pobili so mu vseh osem bratov in sester, tudi oba starša. Stric iz Nemčije mu je poslal denar, da je po raznih odisejadah, prek tihotapcev in s ponarejenimi dokumenti, prek Francije naposled prispel k stricu; v Nemčiji je dobil papirje in status begunca. Ampak tam ni srečen, še vedno je sam. Ko se pogovarjava, opazim, da je žalosten, depresiven. Do lanskega poletja si lahko kot begunec iz Grčije brez težav odletel na zahod. Da smo Slovenci z žico zaprli meje, je samo pesek v oči. V Slovenji pretiravamo s strahom pred tujci, menda je pri nas samo štiristo beguncev. V Libanonu, ki ima štiri milijone prebivalcev, je milijon in pol sirijskih beguncev, Jordanija tudi poka po šivih. Dejstvo je, da je med begunci pol otrok, in če kdo v njih že vidi Mohameda terorista, mu ni pomoči.
Amerike in Avstralije ne bi bilo brez migrantov, beguncev.
Noben zid ne bo ustavil obupancev, ki bežijo pred vojno. V revnejših državah so do beguncev bolj strpni kot v bogatih. Izraelci "rešujejo" problem s Palestinci z gradnjo zidu in jim pri tem vzamejo še deset, dvanajst odstotkov zemlje. Kaj so s tem rešili? Nič! Še podžigajo konflikt.
Trump naj torej gradi na mehiški meji in Slovenci naj se porežejo ob Kolpi?
Sem kolesarila pri Ormožu in prišla do hrvaške meje, a po stezi nisem mogla čez polje, v sosednjo državo, ker me je ustavila žica. Grozen občutek.
Kako v Ramali preživi krhka svetlolaska brez rute na glavi?
Zlahka. Arabci ti zmeraj priskočijo na pomoč, za najmanjši turistov "problem" se angažira cela skupnost. Kjerkoli potrkaš na vrata, te povabijo na čaj, morda na pojedino, čeprav pogosto še sami nimajo. Povprečen Evropejec niti tega ne ve, da je v Palestini ogromno kristjanov. Ramala je bila nekoč krščansko naselje, še zdaj je četrtina prebivalcev kristjanov. Vse je pomešano, nič ni črno-belo, kot nam slikajo mediji. Imam luštno fotografijo blizu mojega domovanja: sončni zahod, vrhova mošeje in krščanske cerkve pa se skoraj dotikata drug drugega. Različne vere bi lahko živele v sožitju, samo do tega cilja je zelo zelo daleč.
Kaj pa najbolj pogrešate, ko se vrnete domov?
Optimizem.
