Tudi za glasbo je treba biti pismen

Dobre filme se da vedno prepoznati po zvoku in tudi mesec december bi bilo zlahka mogoče po glasbeni kulisi. "Med filmi imam v mislih seveda tiste dobre filme, ki so zvokovno dobro narejeni. Morricone je nekoč rekel, da pozna precej dobrih filmov, ki jih je glasba naredila odlične. Ne pozna pa odličnih filmov, ki jih je glasba pokvarila. Slabi filmi imajo vedno tudi slabo glasbo," pojasni Mitja Reichenberg. Prvotno gledanje filmov pred dobrimi 100 leti je bilo pravzaprav v temelju gledanje z glasbo, pa če je bila originalna ali pa tudi ne. Tam se je vse začelo. Tam se je začelo gledanje glasbe, če sva natančna."
Tam se je tudi začelo premišljevanje o pomenu, ki ga ima glasba. "Filme se da torej res prepoznati po zvoku. In po glasbi, jasno. "Sploh če poznaš nekaj tipičnih komponistov današnjega filmskega sveta in če poznaš njihov glasbeni slog. Včasih je že skoraj moteče, saj lahko predvidevaš, kaj bo določeni komponist naredil v določeni filmski sekvenci." Tudi december je glasbeno tako predvidljiv. "Sploh v zahodni kulturi. Ves mesec je, in še malo pred njim in malo za njim, naravnan tako rekoč na isto z enakim," primerja skladatelj.

Pobegli duh iz pradavne svetilke

Glasba pa je pomembna za človeštvo zato, ker ima vsaka svoj zeitgeist, duh časa, prinaša neizrekljivo, vendar doumljivo in še marsikaj. In dober poznavalec glasbe, ki opaža njeno funkcioniranje med ljudmi, večino božičnih in novoletnih pesmi lahko opiše samo takole: "Decembrska glasba uporablja v glavnem zlajnane melodične in aranžerske šablone, stereotipne glasbene modele, ki jih kapitalistični svet stlači v paket dobrega počutja, veselih želja in brezskrbnosti. S tem pa tudi v iluzije nakupa sreče in veselja, obljube blaženih trenutkov nevednosti in priseg sebi ter drugim. Večina decembrske glasbene kulise je kičasta. Patetična je in neskromno načičkana do konca in naprej. Z vsem, kar paše ali pa ne paše zraven. Enim vzbuja slo po nakupovanju, drugim versko gorečnost, tretjim kipečo empatičnost do vsega in vsakogar. Decembrska glasbena kakofonija je pobegli duh časa iz pradavne svetilke, ki ne more več izpolnjevati želja." Glasba je namreč lahko zanimiva zaradi svoje popolnoma neodvisne notranje moči in logike. A to so v decembru preglasili, razlike zaznamo seveda s poslušanjem. "Poslušajte enkrat adagietto, torej 4. stavek 5. simfonije, ki jo je napisal Gustav Mahler. Vsekakor gre za nekakšen odgovor Beethovnu, njegovi veličastni 5. simfoniji, ki je s svojimi štirimi toni začetka postala glasbeni mit. Prav to naredi namreč Mahler v adagiettu, v prvem taktu. To me zanima. Zanima me misliti glasbo v vseh njenih niansah, misli oblikovati v glasbo, komponirati premišljevanje in poslušati čustva. Tako preprosto."

Praslovani so imeli Svarožiča

Božič seveda je svojstven fenomen. "Je nekakšna bolj ali manj ponesrečena mešanica čistega krščanskega monoteizma in prastarega poganskega politeizma in praznika novega sonca, ki se umika zimski temi." Pomen besede božič je mali bog. "Gre za rojstvo novega, mladega sonca, ki začne v drugi polovici meseca decembra svoj novi letni krog in pri južnih Slovanih označuje dejansko malega boga. Ta predkrščanski praznik je pomenil čaščenje zimskega solsticija, ko se začne dan ponovno daljšati, metaforično pa predstavlja zmago svetlobe nad temo, dobrega nad zlim, če hočemo še malo moralizirati. Praslovani so ob zimskem sončevem obratu praznovali rojstvo Svarožiča, torej Svarogovega sina, ki je poosebljal mlado sonce, ki dosega prav v času obrata najnižjo točko na obzorju. In to je bilo kar precej stoletij pred tistim letom, ki ga danes štejemo za leto nič."
Iz tega so nastali jelenčki in sani ter debeluhasti in bradati možak v rdeče-belem plašču, katerega podobo, da ne pozabimo, je naredila gigakorporacija, ki prodaja kokakolo. O tem, kako božiček z vprego, ki jo vodi Rudolf, na saneh frči od hiše do hiše in se po dimniku spušča v sobe, nastavlja darila in potem odbrzi dalje, je veliko filmov in glasbe. "Vse to se v filmih sliši tako ali drugače. Ampak hecno, res vedno enako." Nekdo je bil prvi, ki je to filmsko in glasbeno govorico začel. "Morda bi lahko rekel, da je temelj vsega tega zvoka zasejal Michael Curtiz, sicer režiser legendarnega filma Casablanca iz leta 1942, zanj je prejel oskarja, ki je v času razvpite hladne vojne leta 1954 ustvaril film z naslovom Beli božič (White Christmas). Skupaj je nabral najboljše pevke in pevce, peli so Bing Crosby, Danny Kaye, Rosemary Clooney, Vera-Ellen, Dean Jagger, Mary Wickes, in komponiste (Gus Levene, Joseph J. Lilley in Van Cleave). In v filmu citirane skladbe, katere je podpisoval večinoma Irvin Berlin. In nastal je vsečasni kič-potpuri, s katerim se je začelo filmsko ponavljanje teh in takšnih refrenov."
Seveda so pri tem tudi izjeme. "Od božičnih filmov mi je morda še najbolj všeč zgodba o zelenem grdobcu, ki želi ukrasti božič (How the Grinch Stole Christmas, 1966), v katerem je glavni narator Boris Karloff. To je seveda tisti Karloff, ki je pred skoraj 100 leti igral v filmih najbolj slavnega Frankensteina, ki si ga je, le kako ne, dejansko izmislila ženska, Mary Shelley v 18. stoletju, in ga imenovala sodobnega Prometeja. Knjige je treba brati, pa bi bilo na svetu mnogo boljše," se nasmehne sogovornik.
Po Belem božiču očitno nihče več ne tvega izumljati nič novega. "Najlažje je kvačkati in premlevati že znane lajne, pri tem pa upati, da imajo ljudje kratek spomin in veliko dela. Tako se scenariji mnogokrat vrtijo ali okoli preizkušenih modelov, kakor radi rečejo, ali pa okoli najbolj trivialnih vsakdanjosti, da bi ne zašli kam predaleč. Priznam, da pisanje scenarijev ni preprosto, ampak tudi komponiranje glasbe ni preprosto. Toda za pisanje scenarijev se priznava, da je treba biti vsaj pismen, medtem ko za pisanje glasbe pismenost sploh ni več pogoj. Nekje sem pred časom prebral izjavo nekega povzpetnika, da je prepričan, da ga znanje, vednost o nečem, ovira pri njegovem čistem ustvarjalnem zagonu. Ker znanje omejuje, pravi, neznanje pa osvobaja, odpira neslutene možnosti kreativnosti, saj duh ne ve, kam plove. To je zame absolutno nakladanje, vendar je to hkrati tudi resnica današnjega umetniškega prostora in časa."

Tudi veliki so skladali božične pesmi

Tudi veliki skladatelji so ustvarjali božične pesmi. "Večinoma tisti, ki so delali za Rimskokatoliško cerkev in bili za to dobro plačani. Recimo Johann Sebastian Bach, njegov Božični oratorij je najverjetneje najbolj veličastno in najboljše božično glasbeno delo, mnogokrat citirano, parodirano in izrabljeno v neštete namene. In tukaj je še tista Sveta noč, ki jo je napisal Franz Xaver Gruber, jasno."
Pri Sveti noči gre po njegovem za nadvse posrečeno kombinacijo glasbe in besedila. "Torej za kombinacijo smisla, misli in ideje, glasbene preprostosti, spevnosti in namembnosti. Besedilo te pesmi je napisal Joseph Mohr. Pravi prevod pesmi Stille Nacht iz nemščine bi bil tiha noč, vendar je v besedilu omenjena tudi Heilige Nacht, sveta noč. Melodijo je naredil Gruber leta 1816, vendar si jo je nekako po koščkih izposodil iz Mozartovega divertimenta za pihala v Es-duru, prvi stavek - andante. Prisluhnite, pa boste slišali tisti prepoznavni napev, pod katerega se podpisuje Gruber."
Besedilo je prevedeno v več kot 300 jezikov. "Prvi ga je poslovenil slovenski rimskokatoliški duhovnik Jakob Aljaž in prvič so pesem zapeli za božič v Tržiču leta 1871. Zakaj se je pesem tako prijela? Brez dvoma ima nekaj mozartovske preprostosti in fletno izpeljano melodijo, ki hitro zleze v uho in pod kožo. In to je absolutno dovolj, da postane hit." Reichenberg spomni na še eno precej znano božično pesem. Polnoč, kristjani je leta 1847 napisal francoski skladatelj Adolphe Adam na besedilo, ki ga je spesnil Placide Cappeau. "To je standard sodobnejših repertoarjev, namenjenih predvsem solistom. Znane so izvedbe, ki so jih naredili Enrico Caruso, Julius LaRosa in sodobnejše Celine Dion, Mariah Carey, Josh Groban in Il Divo. Pop, pač."
V Sloveniji je tudi veliko pop in narodno-zabavnih skladb na temo božiča in novega leta. "Ni za naštevati," se odzove skladatelj. Poznamo jih od Bele snežinke do Silvestrskega poljuba in mnoge so nepogrešljive. "Mnoge lestvice jih seštevajo in kažejo večinoma na manj zahtevne skladbe in precej šablonizirana besedila. Vsekakor velja bolj zanimive skladbe in besedila na temo božiča, praznikov in novega leta iskati med ljudskim izročilom, kjer je možno najti mnoge kolednice, novoletne, nabožne in božične pesmi. Tem bi veljalo prisluhniti," svetuje skladatelj. Ob kakšni zvočni kulisi bo preživel božični večer in ob kakšni silvestrovo, ga še vprašam. "Upam, da ob izklopljenih telefonih in internetu, ob zvoku padajočega snega, ki ga bom z veseljem poslušal na drugi strani okna, v topli sobi, v družbi žene in dobre knjige. Le da se bojim, da bomo morali nekaj dni kasneje ves tisti lepo padajoči sneg odstraniti. In tedaj bom poslušal bistveno bolj udarniške napeve."