Tomislav Kuljiš: Zdravi odnosi za zdravo življenje

Tomislav Kuljiš je vodilni strokovnjak v regiji s področja telesne psihoterapije, osebnega razvoja in starševstva. Govoril bo o odnosih; kaj iščemo v njih, zakaj so vir problemov in zakaj bolijo ter zakaj nas najbolj definirajo odnosi, ki nastanejo v zgodnjem otroštvu.

Kako nas odnosi določajo? Kaj je tisto, kar iščemo v njih?

"Glede na to, da je moje področje telesna psihoterapija, bom govoril o tem, kako naši odnosi delujejo skozi naše telo in organizem, kar spada v novo znanstveno področje interpersonalne nevrobiologije. Morda bo komu zvenelo čudno, a ne nazadnje skozi odnose iščemo regulacijo svoje nevrofiziologije. Z ljudmi se ne družimo, ker bi si to želeli, ampak zato, ker je interakcija z drugimi ljudmi izvor regulacije našega sistema, zaradi česar se počutimo dobro. Nasprotno je z osamljenostjo, saj prekinitev interakcije z drugimi povzroči slabo počutje našega telesa, to pa občutimo kot žalost, bolečino v prsih, občutek osamljenosti, slabo počutje in podobno. Takrat govorimo o deregulaciji našega organizma. Takoj ko pokličemo koga, ki nam veliko pomeni, to je lahko prijatelj, partner ali kdor koli od naših bližnjih, se po pogovoru s to osebo običajno počutimo bolje. Ves čas smo namreč v nekakšni koregulaciji, ta se dogaja, ko smo v interakciji z drugimi ljudmi in seveda tudi s hišnimi ljubljenčki. Kot vrsta namreč potrebujemo eden drugega. Smo, kot rad rečem, odprta zanka. To pomeni, da nismo samostojen sistem, vedno potrebujemo interakcijo z drugim človekom, da bi se počutili bolje. Ko rečem 'počutiti se bolje', imam v mislih našo nevropsihologijo, ki deluje skladno oziroma je koherentna. Ta opis se nanaša na večino ljudi, ne pa na vse."

Pravite, da ne velja za vse. Ali to pomeni, obstajajo ljudje, ki ekstremno potrebujejo odnose, in taki, ki jih sploh ne potrebujejo?

"Tako je. Obstajajo ljudje, katerih sistemi, glede na vrsto povezanosti po Johnu Bowlbyju, funkcionirajo kot izmikajoče se vezanje oziroma so t. i. avoidanti. Njihov sistem deluje drugače, ker v zgodnjem otroštvu ni ustvaril izkušnje vzpostavitve temeljnega odnosa z mamo. Ta odnos je namreč osnova za ustvarjanje vseh nadaljnjih odnosov v našem življenju. Avoidant je torej obtičal v tem primarnem odnosu z mamo in ne zna naprej, čeprav si želi, a ne ve kako. Avoidanti se regulirajo tako, da odidejo iz odnosa, ker jim je interakcija z drugimi ljudmi zelo naporna, zato pogosto želijo biti sami, radi so v naravi, imajo močno vez z živalmi, najpogosteje s hišnimi ljubljenčki. To ne pomeni, da ne bodo imeli z ljudmi, s katerimi se jim je uspelo povezati in se nekako z njimi uskladiti, pozitivne izkušnje. Generalno gledano je tem ljudem ljubša samota, ker potrebujejo počitek od interakcij z drugimi ljudmi. Te so zanje namreč zelo utrujajoče. Med ljudmi, ki jim odnosi ustrezajo, je podskupina takih, ki niso dobro, če niso v odnosu. Zanje je značilno t. i. ambivalentno vezanje. Taki posamezniki morajo biti v odnosu za vsako ceno, ker sicer niso dobro. S tem popravljajo in uravnavajo svojo nevrofiziologijo. Če se njihov odnos prekine ali se zmanjša njegova intenzivnost, zapadajo v zelo slaba psihofizična stanja, ki jih opisujemo kot občutek, ko nam nekdo zelo manjka, ga zelo pogrešamo in nam je brez tega človeka zelo težko. V bistvo gre za to, da naš organizem zapade v stanje deregulacije, ker nima zadostne samoregulacije in trenutno ne dobivamo regulacije od druge osebe od zunaj. Izrazito izogibajoče se vezanje in izrazito ambivalentno vezanje sta skrajnosti. Večina ljudi spada v skupino, ki ima elemente enega ali drugega. Obstaja tudi del populacije, ki funkcionira po načelu t. i. varnega vezanja. To so ljudje, ki medosebne odnose ustvarjajo zlahka, hkrati pa so popolnoma samorelugativni tudi takrat, ko so sami. Ti ljudje torej znajo biti v redu, ko so sami s sabo, hkrati pa radi vzpostavljajo odnose in si jih želijo."

Zaradi odnosov in njihove kakovosti smo torej v življenju lahko srečni ali nesrečni.

"Kot sem rekel, so odnosi nekaj, kar nam daje regulacijo. Bolj ko nek odnos nosi potencial regulacije, na primer dober partnerski odnos, dober odnos, ki ga imamo z bližnjimi, bolj se počutimo dobro, bolj smo srečni. In obratno, če je naš odnos vir bolečine in težkih čustev, smo lahko nesrečni. Nič nas namreč v življenju ne more tako onesrečiti kot slabi medsebojni odnosi. In obratno, seveda. To lahko potrdi vsak, ki je kdaj že trpel zaradi partnerskih odnosov in drugih odnosov z osebami, ki so mu v življenju kaj pomenile. Prekinitve odnosov z ljudmi, ki so nam kaj pomenili, nas namreč vržejo v slaba nevrofiziološka stanja, ta pa nato postajajo psihoemocionalna stanja. Odnos namreč lahko povzroči regulacijo ali deregulacijo organizma, to pa občutimo kot dobro ali slabo počutje. Želim poudariti, da gre v bistvu pri vsem skupaj za nevrofiziološko stanje telesa. Telesna psihoterapija med drugim namreč proučuje nevrofiziološko dimenzijo odnosa. Zagotovo vsak od nas nosi manjše ali večje čustvene rane, ki so nastale v odnosih. Najpogosteje gre za primarne odnose s primarnimi osebami, kot so mama kot primarni skrbnik in preostali najožji člani družine. Izkušnje prizadetosti v teh odnosih, ki so večinoma nastali v naših najzgodnejših letih, v nas puščajo emocionalne rane, ki se z leti sicer prekrijejo. Odnosi, ki jih vzpostavljamo pozneje v svojem življenju, lahko postanejo aktivatorji, ki prebudijo te stare emocionalne rane. Brez vedenja o tem, da gre za aktivacijo starih ran, se zato lahko v odnosu z nekom počutimo zelo slabo, prizadeto, lahko občutimo hudo čustveno bolečino in podobno. Ko se to zgodi, najpogosteje ne vemo, da gre v resnici za retravmatizacijo. Zato je tudi bolečina tako zelo intenzivna, saj se je v resnici prebudila stara bolečina, torej staro nevrofiziološko stanje iz zgodnjega otroštva, ki ga je obudila nova oseba, s katero smo v odnosu. V resnici torej gre za obuditev rane, ki je nastala pred veliko leti, ko smo bili kot otroci nemočni, da bi se branili pred njo, torej v obdobju, ko smo bili najbolj ranljivi."

Torej so odnosi, ki jih ustvarimo v svojem najzgodnejšem otroštvu, osnova za vse naše nadaljnje odnose?

"Odnos z mamo v našem najzgodnejšem otroštvu ključno določa kakovost odnosov, ki jih bomo imeli kasneje v življenju z drugimi ljudmi, in ali bodo ti izvor regulacije ali deregulacije. Če se v prvem letu našega življenja odnos z mamo vzpostavi tako, kot si ga je zamislila narava, kasneje zrastemo v ljudi, katerih nevrofiziološki sistem ve, kako se vzpostavljajo odnosi. Tak posameznik ljubezenske, prijateljske in druge odnose vzpostavlja lahkotno, naravno in spontano. Odnosi so izvor ugodja nam samim in tudi drugim, s katerimi smo v odnosih. Lahko rečemo, da, kar se odnosov tiče, plavamo kot riba v vodi. V nasprotnem primeru, če se naš sistem ni naučil, kako se to počne, bomo imeli težave v vzpostavljanju odnosov z drugimi ljudmi. Obstaja velika verjetnost, da bomo zaradi svojih odnosov večkrat prizadeti."

Ali je ta manko primarnega odnosa v kasnejših letih možno kakorkoli nadoknaditi, se ga naučiti?

"Dobra novica je, da kljub vsemu lahko v poznejših letih pridelamo oziroma pridobimo kapaciteto za dobre odnose. To lahko naredimo na dva načina. Prvi se zgodi spontano, če imamo srečo, da spoznamo ljudi, katerih sistemi so bolj funkcionalni. Skozi odnose s temi ljudmi se tudi naš sistem uči te funkcionalnosti. Ta varianta ni najpogostejša, saj se lahko zgodi, da ljudje z nami ne bodo imeli potrpljenja. Drugi način je konkretno delo na sebi skozi poglobljene t. i. odnosne psihoterapije. V njih se ustvari večletni odnos s terapevtom, skozi katerega naš sistem razvija nov obrazec funkcioniranja, novo kakovost odnosa, ki jo nato lahko prenesemo na odnose z drugimi ljudmi v svojem življenju."

Na Večeru v živo bomo torej spoznali veliko zanimivega in koristnega o odnosih?

"Upam, da bo ta tema marsikomu pomagala, da bo lažje razumel sebe in svoje bližnje. Govoril bom o tem, o čemer sva govorila sedaj, spoznali pa bomo še veliko več – vse to skozi poglobljeno in izkustveno bogato predavanje. Obiskovalci bodo dobili vpogled v znanje o odnosih, s katerim si bodo lahko pomagali pri prepoznavanju lastnih tovrstnih izzivov. Po predavanju bo možnost za osebni neformalni pogovor za tiste, ki bi želeli izvedeti več o telesni psihoterapiji, možnosti dela na sebi, pa tudi o naši šoli Integralne telesne psihoterapije v Ljubljani. Več ko namreč vemo o tem, kako funkcionira človek, več imamo razumevanja o sebi, drugih in svetu okoli nas."