V jami Heaning Wood Bone v bližini kraja Great Urswick v angleški grofiji Cumbria so arheologi prišli do izjemnega odkritja, ki pomembno vpliva na razumevanje prazgodovine Britanskega otočja. Našli so posmrtne ostanke deklice, stare 11.000 let. Gre za najstarejše ženske ostanke, kar so jih kdaj koli odkrili na severu Velike Britanije, najdba pa ponuja edinstven vpogled v življenje ljudi neposredno po koncu zadnje ledene dobe.
Deklico so raziskovalci poimenovali "Ossick Lass", kar v lokalnem narečju pomeni deklica iz Urswicka. Njene kosti so odkrili v plasteh, ki pričajo o najzgodnejši človeški prisotnosti na tem območju po umiku velikih ledenikov. Dr. Rick Peterson je poudaril pomen te najdbe, saj strokovnjakom prvič omogoča tako natančno določitev starosti in spola otroka iz tako davnega obdobja. Analiza DNK je razkrila, da je bila deklica v času smrti stara med dvema in pol ter tremi leti in pol, torej je bila še malček.
Skrivnosti prazgodovinskega groba
Raziskovalci so starost najdbe potrdili z novo študijo, objavljeno v Zborniku Prazgodovinskega društva. Poleg analize DNK so za datiranje groba uporabili tudi nakit, ki so ga odkrili ob posmrtnih ostankih. Izkazalo se je, da gre za tretji najstarejši mezolitski grob v severozahodni Evropi. To odkritje prestavlja mejnike, saj so do sedaj domnevali, da najstarejši grobovi na tem območju segajo 10.000 let v preteklost, jama Heaning Wood Bone pa je dokazala, da so ljudje tam bivali in pokopavali svoje umrle že tisočletje prej.
Jama Heaning Wood Bone je sicer predmet raziskav že vse od leta 1958. Raziskovalci jo slikovito opisujejo kot "neskončno zgodbo", saj na površje nenehno prihajajo novi človeški in živalski ostanki. Pri zadnjih izkopavanjih so arheologi poleg kosti deklice odkrili tudi žaro, kamnito orodje in pet preluknjanih koralde iz školjk.
Tradicija, ki je preživela tisočletja
Skupno so arheologi našteli kar 423 posameznih fragmentov človeških kosti, osteološka analiza pa kaže, da gre za ostanke najmanj osmih različnih posameznikov. Vsi vzorci so bili temeljito očiščeni in obdelani. Odkrili so, da zbirka kosti ne pripada le enemu obdobju, temveč izvira iz mezolita, zgodnjega neolitika in zgodnje bronaste dobe.
Takšni zgodnji prazgodovinski grobovi so v južni Angliji in Walesu zaradi svoje severne lege izjemna redkost, saj so večino dokazov uničili ledeniki, ki so v času ledene dobe prekrivali to območje. Študija je pokazala zanimiv kulturni pojav: kontinuiteto pokopavanja. Ljudje so se na to mesto vračali skozi tisočletja in tam pokopavali svoje umrle, pri čemer so očitno pazili, da niso motili starejših grobov. To dokazuje, da so se kljub množičnim selitvam, ki jih je sprožila ledena doba, določene tradicije in spoštovanje do prednikov ohranile nespremenjene.
