Digitalna revolucija je po prelomu stoletja morda res poskrbela, da dandanes tudi največje ameriške filme na naših platnih prvič vidimo skorajda vzporedno s premierami v ZDA, a je obenem to dejstvo tudi nekoliko varljivo. Na področju medijev imajo namreč ameriški novinarji še vedno prednost pred evropskimi, saj si lahko filme na zaprtih projekcijah ogledajo več tednov pred začetkom distribucije in zaradi tega ti filmi v Evropo prispejo pospremljeni s hvalisavimi izjavami o njihovi kakovosti. Če vzamemo v obzir dejstvo, da ameriška filmska kritika v veliki meri temelji na pozitivnem slogu pisanja, v katerem se novinarji raje izogibajo negativni dikciji, je jasno, da imajo njihovi članki pogosto že kar oglaševalsko vlogo pri distribuciji filmov.
S takšnim spremstvom skrajno pozitivnih pridevnikov je ta teden k nam prišel film Tiho mesto (A Quiet Place), drugi film režiserja Johna Krasinskega, ki ga sicer bolj poznamo kot igralca iz ameriške različice TV-serije Pisarna (The Office). Krasinski v filmu zaigra skupaj s svojo resnično soprogo Emily Blunt, v njem pa spremljamo življenje ameriške družine, ki se v opustošeni vasi skriva pred neusmiljeno krvoločnimi bitji. Ta bitja neznanega izvora lovijo vse, kar oddaja zvok, zato mora družina vsakdan preživljati v popolni tišini. To ima močne posledice za estetiko filma. Kot prvo, v ospredje znova stopi nadarjena gluha otroška igralka Millicent Simmonds, ki smo jo videli že v Haynesovem Kabinetu čudes (Wonderstruck, 2017), kot drugo pa se Tiho mesto zaradi tega kaže kot neke vrste poklon tradiciji nemega filma, prav to pa je poteza, ki je onkraj Atlantika navdušila stroko, saj je v tem prepoznala svež in radikalno drugačen žanrski film.
Film računa na to, da bo tiha kulisa poskrbela za povsem drugačno doživljanje
