Svetovni gospodarski forum, vsakoletna prestižna konferenca v švicarskem Davosu, letos pa le virtualna, naj bi bil prava platforma za razmislek o prioritetah sveta. To vsako leto obljubljajo zveneča imena gostov iz sveta politike, gospodarstva, znanosti in zabave. Zdaj, leto dni po začetku pandemije novega koronavirusa in bolezni covid-19, po več kot sto milijonih okuženih in dveh milijonih mrtvih, sesutem svetovnem gospodarstvu in drugih krizah, povezanih - ali pa tudi ne - s pandemijo, bi bila široka razprava še toliko bolj potrebna.
Jasno je, da je covid zasenčil vse drugo, kar bi sicer bilo na dnevnem redu. Začetek cepljenja razgalja popolno razslojenost svetovne družbe, ki se še bolj deli na razvite in nerazvite. Tako je tudi z dobavo cepiv; medtem ko je na primer bogati Izrael delno ali v celoti precepil dobre tri milijone ali tretjino državljanov, je bilo do konca minulega tedna v Afriki z njenimi 1,3 milijarde prebivalci menda cepljenih le 25 ljudi, je poročal Deutche Welle. Petindvajset, ne 25 milijonov ali odstotkov. Svetovna solidarnost je na morda najresnejši preizkušnji v sodobni zgodovini - in ne kaže ji dobro. Oziroma kot se je včeraj slikovito izrazil srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki na davoškem forumu sicer ne sodeluje: "Svet je danes kot Titanik, bogati si skušajo zagotoviti čolne samo za sebe." Bolj spodbudna je bila na včerajšnjem nastopu na forumu nemška kanclerka Angela Merkel. "Tesno globalno sodelovanje je ključno v boju proti virusu, čas je za multilateralizem," je optimistično dejala in bolj realistično dodala, da je največja nevarnost po pandemiji ta, da se bodo vse industrijsko razvite države osredotočale le nase.
Za to gre. Covid bo slej ko prej izzvenel, drugi problemi bodo ostali. V prvi vrsti podnebni, ki bodo, če že niso, zahtevali večji davek kot pandemija. O globalni podnebni krizi letos razumljivo ni toliko govora, še manj dejanj, kot si ta zasluži. Toda po koncu pandemije se bo moral svet na čelu s tistimi, ki govorijo na forumu, ali njihovimi nasledniki s to problematiko resno spoprijeti. Ne le z besedami, ki zvenijo v Davosu ali preko videokonferenc, temveč z dejanji. Ponovni pristop Združenih držav Amerike pod novim predsednikom Joejem Bidnom k pariškemu podnebnemu dogovoru sicer vliva kanček več upanja, da v naslednjega pol stoletja ne bomo skurili sveta, a če svojega ne bodo dodale največje onesnaževalke, v prvi vrsti Kitajska in Indija, bodo vsi napori strel v prazno. Kitajski predsednik Xi Jinping, ki je na forumu že govoril, je sicer opozoril na podnebne spremembe, indijski premier Narendra Modi bo imel priložnost jutri. Naj zato Xijevo opozorilo, da moramo biti ob soočanju s trenutno krizo in prizadevanjih za ustvarjanje boljšega jutri za vse enotni in delati skupaj, ne ostane le pri besedah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
