Malo je slovenskih krajev, kjer so se rodili tisti, ki so skozi zgodovino pomembno sooblikovali narodovo zgodovino. Občina Sveti Jurij ob Ščavnici je med drugim znana po rojakih, ki so slavo in ime Slovencev kakor tudi »Jürjovščanarov« ponesli po svetu. Pesnik, pisatelj in politik Edvard Kocbek, dramatik dr. Bratko Kreft, pisec številnih spisov in knjig ter naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, pionir slovenskega filma Karol Grossman, duhovnik, narodni delavec, urednik in politik dr. Anton Korošec so za časa življenja predstavljali vrh slovenskega intelektualnega življenja. S svojim delom so nedvomno doprinesli k ohranitvi slovenstva ter posredno k ustanovitvi slovenske države. Malo manj nam je danes znanega o delu in življenju Kolomana Kvasa, Davorina Trstenjaka, Jakoba Ploja, Antona Brumna, Jakoba Žmavca, Frana Ilešiča, Ivana Vuka Starogorskega, Franca Košarja, Edija Vaupotiča, Ivana Krefta. Narodna zavest med domačini ima dolgo zgodovino in temelji na dobro organiziranem šolstvu, katerega prva omemba sega v leto 1767, in močnih gospodarskih temeljih s poudarkom na kmetijstvu. Domačini so svojo narodno pripadnost izkazovali skozi ustanavljanje številnih društev. Med prvimi na Štajerskem so leta 1848 s podpisi izrekli podporo programu Zedinjena Slovenija.
»Prleške Atene«
Današnja občina Sveti Jurij ob Ščavnici je bila ustanovljena leta 1994 in leži na severovzhodu Slovenije, na obrobju Slovenskih goric, kjer se na zahodu vinorodni griči spuščajo v dolino reke Ščavnice, rodovitna polja ob regulirani strugi pa na vzhodu počasi prehajajo v Panonsko nižino. Približno 3000 prebivalcev živi v 27 vaseh, glavne prednosti bivanja v prleški pokrajini so neokrnjena narava, doma pridelana hrana, ugodna prometna lega na stičišču štirih držav, pridni in prijazni ljudje, povezani v dobro organizirano skupnost. Zgodovinski razvoj na obrobju slovenskega narodnega prostora je ustvaril bogato kulturno-zgodovinsko zapuščino, ki obiskovalcem ponuja učno uro iz slovenske zgodovine.
Danes je tam celodnevni simpozij ob proslavitvi 100-letnice Majniške deklaracije in ohranjanju spomina na njenega soavtorja, duhovnika, urednika in politika Antona Korošca, jutri pa v Biserjane, ko bo otvoritev spominske sobe v hiši, kjer se je Korošec rodil, prihajata predsednik države Borut Pahor in kardinal dr. Franc Rode. 300 metrov od njegove rojstne hiše smo, v Kulturnem domu, kjer danes deluje 11 kulturnih društev in kjer je včasih bila osnovna šola, v katero je hodil tudi Anton Korošec, nas sprejme zgodovinar Franc Čuš, učitelj zgodovine in geografije na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer in predsednik Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine Sveti Jurij ob Ščavnici, pod okriljem katerega se ureja spominska soba. Sedanja šola je nekaj metrov više od doma, letos pa v kraju obeležujejo še 250-letnico organiziranega šolstva. »Ta šola je dala ogromno za slovenski narod pomembnih ljudi in za ta kraj se vedno bolj uveljavlja ime prleške Atene. Vsi našteti so v svojem času na svojem področju zaznamovali slovenski prostor,« pove Čuš.
Dvorana v Kulturnem domu nosi ime po Edvardu Kocbeku. Otvoritev je bila leta 2012 in prvi, ki je govoril na odru te dvorane, je bil Boris Pahor, ki je ob Grmiču in Francu Lančiču tudi častni občan Jurija. Pahor naj bi, dokler mu je to zdravje omogočalo, vsako leto prišel v Jurij, glavno razlog za to pa je njegova tesna povezanost s Kocbekom, ki mu je Pahor po drugi svetovni vojni, ko je Kocbek padel v nemilost tedanje oblasti, stal ob strani. Njegove besede naj bi bile: "Za Edija kamorkoli in kadarkoli."
Plečnikov pečat
Leta 1336 je kraj prvič omenjen kot Sant Georgen an der Staeuz, seveda v povezavi z cerkvijo, ki stoji že stoletja v neposredni bližini sedanjega Kulturnega doma. Cerkev so ves ta čas dograjevali, v 70. letih prejšnjega stoletja pa so ob njej zgradili nov del. Kot zanimivost dodajmo to, da je v cerkvi svoj pečat pustil tudi arhitekt Jože Plečnik. V jurijski cerkvi je imel leta 1895 novo mašo Anton Korošec. Po gimnaziji, ki jo je naprej obiskoval na Ptuju in kasneje v Mariboru, je šel v bogoslovje, iz teologije pa je doktoriral v Gradcu. Korošec nikoli ni imel svoje župnije. Ko je bil na Dunaju oziroma v Beogradu je občasno maševal, ampak bolj v zasebnih krogih. Večkrat je zahajal tudi v samostan šolskih sester v Zemunu.
Kraj je danes sestavljen iz treh ulic: to so ulice Bratka Krefta, Edvarda Kocbeka in Antona Korošca. Trg Videm med cerkvijo in kulturnim domom priča tudi o pomembnosti tega kraja. Na njem domujejo trije doprsni kipi (Kocbek, Korošec in Grmič), o veličini in pomenu teh mož pa veliko pove tudi to, da so jih odkrivali najvišji predstavniki oblasti.
Čeprav se je Korošec v zgodnjem obdobju ukvarjal z novinarstvom, ga je politika preveč privlačila. Njegov prvi politični poskus se je končal neuspešno. Leta 1902 je kandidiral v državni zbor na Dunaju, vendar ni bil izvoljen. Ponovno je poskusil čez štiri leta in uspel na listi katoliške stranke. »Tukaj se začne njegova strma politična pot navzgor. Postane vodilni politik na Štajerskem in sodeluje s katoliškimi politiki, ki prihajajo iz dežele Kranjske. Bil je izvoljen v štajerski deželni zbor v Gradec, leta 1914 pa je izbruhnila 1. svetovna vojna, ki je prekinila politično življenje v habsburški monarhiji. Po smrti cesarja Franca Jožefa je dunajska oblast vse bolj popuščala zahtevam nenemških narodov, politično življenje se na Dunaju obnovi."
Južnoslovanski poslanci na Dunaju so se združili v jugoslovanski klub poslancev, večinoma je šlo za Slovence. Anton Korošec je postal predsednik kluba, začela je nastajati ideja o narodnih zahtevah, ki so se na koncu izoblikovale v tekstu Majniške deklaracije. Kot politik in poslanec je Korošec sodeloval pri tem tekstu, kot predsednik kluba pa je 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu vsebino deklaracije tudi prebral. V javnosti sprva vsa politična prizadevanja niso imela večjega odmeva, ko pa so dobili množično podporo v cerkvenih vrstah, se je na Slovenskem zgodilo deklaracijsko gibanje. Ljudje so množično zbirali podpise in jih zbrali več kot 200 tisoč. Povečini so jo podpisovale ženske, iz župnije Sv. Jurija ob Ščavnici denimo kar 1666 žena in deklet.
40 tisoč ljudi na Koroščevem pogrebu
Koroščeva politična pot in njegova vloga pri Majniški deklaraciji je tudi vsebina enodnevnega simpozija. Glavna organizatorja simpozija sta Občina Sveti Jurij ob Ščavnici in Zveza društev general Maister, strokovni del pa je organizirala Univerza v Mariboru. 16 avtorjev prispevkov v Juriju osvetljujejo čas in prostor, v katerem je Korošec deloval, nastajanje Majniške deklaracije, deklaracijsko gibanje in pa vlogo obeh v slovenski zgodovini ter Koroščevo delovanje v posameznih obdobjih, tudi v Beogradu, kjer je tik pred 2. svetovno vojno umrl. "Koroščev pogreb je bila njegova zadnja politična manifestacija, bil je eden največjih pogrebov na Slovenskem. Iz mrtvaškega odra v beograjskem senatu so ga z vlakom pripeljali v Ljubljano, kjer so potekale pogrebne slovesnosti. Pogreba se je udeležilo 40 tisoč ljudi. Naredili so špalir od stolne cerkve do pokopališča Navje, kjer je tudi pokopan. Govorniki so bili najvidnejši politiki iz Slovenije in Jugoslavije. Za krsto je šla kraljeva delegacija, najvišji državni politični vrh, sožalne brzojavke pa so prispele iz cele Jugoslavije. Obstaja tudi arhivski posnetek o pogrebnem sprevodu."
Vse je razdal drugim
Korošec je prihajal iz kmečkega okolja, iz skromne družine, ki mu ni mogla nuditi veliko. Poslali so ga na gimnazijo, nato v bogoslovje. Imel je čut za sočloveka in za pomoč ljudem v stiski. "S to socialno mislijo se je zelo zgodaj srečal, predvsem v relaciji do Janeza Evangalista Kreka in ko ta umre, Korošec prevzame socialno zadružno pobudo. Bil je predsednik slovenske in jugoslovanske zadružne zveze. Znano je, da je ljudem rad pomagal. Govori se o tem, da je finančno oskrbel približno tisoč študentov in dijakov. Njegova materialna zapuščina je skromna. Ohranjeni zapisnik, v katerem je popisano njegovo premoženje, obsega skromni dve strani, povečini osebnih predmetov kot so oblačila, osebni pribor in nekaj hrane. Vse, kar je imel, je razdal ljudem, ki so bili tega potrebni. Dediščina od doma je bil vinograd in tega je zapustil sestri.«
Pred hišo, kjer so leta 1991 postavili spominsko ploščo, nas pričaka lastnica Alenka Ketiš. Glavna zasluga, da bodo jutri sploh odprli spominsko sobo, gre prav njej in njeni družini. Glavni pobudnik za ureditev te sobe je sicer dr. Feliks J. Bister, slovenski zgodovinar in narodni delavec po rodu iz avstrijske Koroške, danes doma na Dunaju ter prvi človek, ki je po drugi svetovni vojni Antona Korošca potegnil iz pozabe in kasneje tudi doktoriral na to temo. »Semkaj v Biserjane prihaja redno, že več kot pol stoletja, in stalno poudarja, da čuti moralno dolžnost, da se Korošca primerno umesti v slovenski spomin in zgodovinski prostor, tudi tako, da se primerno uredi spominska soba. Že pred leti so stekli dogovori z družino Ketiš, če bi bilo sploh možno, da se v delu, ki je ostanek nekdanje stare hiše, uredi ta soba. Družina je takoj pristopila k ideji in odstopili so najlepši del stare hiše. Pobudo je kasneje podprla tudi občina.«
Alenka Ketiš pa dodaja, da sta hišo z možem podedovala od Jožefe Sinko, ki je bila poročena z nečakom Antona Korošca, s katerim pa nista imela potomcev. Rojena je v sosednji hiši, zato je k sosedovim zahajala že kot otrok. »Korošcev nečak ni imel otrok, tam je po njegovi smrti živela še žena. Bila je dobra ženska, zmeraj na razpolago. Z možem imava štiri otroke in dva sinova sta se rodila prav v tej sobi,« se spominja Ketiševa. Zgledno so ves čas skrbeli za hišo in vso zapuščino, ki jo je Koroščeva družina po njegovi smrti pripeljala iz Beograda v Biserjane.
Hiša je v originalu takšna, kot je bila. Ko so jo prezidavali, so vhodna vrata zazidali. "Morali smo narediti le nov vhod, da bodo obiskovalci lahko prihajali v prostor in ne bo motena posest lastnikov. Na župnišču so menjavali vrata in ta vrata z mogočnimi kljukami so sedaj tukaj in so točno tista, skozi katere je hodil Korošec, ko se je vračal v Jurij, najverjetneje celo od takrat, ko je bil še ministrant," razlaga Čuš.
Častni občan 322 občin
Vstopimo torej skozi župnijska vrata v Koroščevo sobo. Na prečnem tramu je zapisana letnica 1824, kar pomeni, da je hiša stara 193 let. Vsi trami so originalni, vse ostalo pa je bilo urejeno kasneje. V tej sobi ne želijo predstaviti avtentičnega prostora, v kateri se je Korošec rodil, ampak želijo predstaviti njegovo življenje, delo in pomen za slovenski narod.
V eno od vitrin je predstavljena njegova poklicna pot: vidimo Antona Korošca kot duhovnika, tukaj je molitvenik z njegovim podpisom, zraven je pripis imena in priimek očeta pa tudi slika njegove mame, ki jo je narisal Božidar Jakac. V sobi je tudi več njegovih slik, tintnik in pivnik, potni list izdan leta 1923, celo posmrtna bronasta maska in druge podobice, izdane ob njegovi smrti. V drugi vitrini so osebni predmeti, kot so tobačnica, cigaretnica in nekaj brošk, medaljonov, napisov, in dobljena darila; zlato uro na primer je dobil od slovenske narodne skupnosti v ameriškem Ohiu.
