Prav v dneh, ko je svet pretresala afera o izsiljevalskem računalniškem virusu Wanna Cry (poročila o okužbah na računalnikih so prišla iz 150 držav, na seznamu prizadetih so bolnišnice, banke, sodišča, ministrstva in druge državne institucije), je mariborsko okrožno sodišče izreklo še eno obsodilno sodbo hekerju Sebastijanu Mihelčiču, znanemu po rekordnih napadih na spletno bančništvo v Sloveniji. V svetu spletnega kriminala je deloval pod vzdevkom Goldi 72 in jeseni 2012 v računalniške sistem srednjih in malih podjetij vdiral tako, da jim je poslal lažno elektronsko sporočilo s priponko, v kateri se je skrivala zlonamerna računalniška koda "black shade". Kdor je odprl elektronsko sporočilo, je nevede zagnal program, ki je okužil operacijski sistem in Mihelčiču neopazno sporočal vsa vtipkana uporabniška imena in gesla, tudi za spletno bančništvo.
Ukradel 1,46 milijona evrov
Ob koncu tedna je prek spletnega bančništva s transakcijskih računov oškodovancev denar nakazoval na bančne račune posameznikov, tako imenovanih denarnih mul, ki so nato dvignili gotovino in jo v zameno za plačilo provizije izročili Mihelčiču. Gre za najobsežnejše vdore v elektronske bančne račune v Sloveniji, kajti Goldi 72 naj bi bil na opisani način oškodovancem ukradel skupaj 1,46 milijona evrov. Okužil naj bi bil vsaj 250 računalnikov. Mule, teh naj bi bilo več kot ducat, so dejansko dvignile le okrog milijon evrov, večina preostalega denarja je bila ob usklajenem delu policije, bank in urada za preprečevanje pranja denarja uspešno blokirana in zavarovana. Vsega denarja preiskovalci sicer niso našli, tudi vseh mul niso izsledili.
Sojenje Mihelčiču se je začelo decembra 2013. Svoje kaznivo početje je priznaval po etapah. Najprej je priznal vdore v informacijski sistem, veliko kasneje še očitana kazniva dejanja velike tatvine, in sodišče mu je za oba očitka izreklo enotno kazen sedem let in enajst mesecev zapora. A s tem sojenja Mihelčiču še ni bilo konec.
Tožilstvo drastično skrčilo očitke
Ostali so še očitki pranja denarja, kar je obtoženi dolgo odločno zanikal. Sprva ga je tožilstvo bremenilo, da je opral za okoli 600.000 evrov denarja, 17 kaznivih dejanj je obravnavalo mariborsko sodišče, za še dva očitka pranja denarja (za okoli 354.000 evrov) pa so mu sodili na ljubljanskem sodišču. Ljubljansko sodišče je sojenje skoraj že končalo, ko je vrhovno sodišče odločilo, da je treba ljubljanski in mariborski postopek združiti. Mihelčičev zagovornik, odvetnik Andrej Kac, si je prizadeval tožilstvo prepričati, da so bili očitki pranja denarja konsumirani že v očitkih velike tatvine, in po dolgotrajnem sojenju je lanskega junija res sledil preobrat. Nosilec obtožnice zoper Mihelčiča, tožilec Niko Pušnik, je od dela očitkov v obtožnici, ki jo je zoper hekerja vložilo ljubljansko tožilstvo, v celoti odstopil, 17 "mariborskih" očitkov pranja denarja pa je skrčil na dva, sklicujoč se na sodno prakso vrhovnega sodišča. Pod obtožbo sta ostala le dva primera, pri katerih je denar, ki je prišel z računa napadenega podjetja ali posameznika, kasneje bil ali prenakazan na drugi račun ali pa je sledil gotovinski dvig, kar po tolmačenju vrhovnega sodišča pomeni začetek kaznivega dejanja pranja denarja.
Po umazani denar z letalom
Prvi primer sega v oktober 2012, ko je Mihelčič denar, ki ga je s hekerskim dejanjem izmaknil podjetniku Marku Urbaniji (okoli 62.000 evrov), nakazal na transakcijski račun samostojnega podjetnika Draga Burje, nato pa ga s tega računa nakazal naprej na račun podružnice družbe Centar 5, d.o.o., z namenom, da bi ga Mihelčičev sostorilec Janko Dover dvignil, kar pa se ni zgodilo, ker je urad za preprečevanje pranja denarja sredstva na računu pravočasno blokiral. Drugi primer Mihelčičevega pranja denarja pa sega v februar 2013, ko je študentki Ljupki Sibinović nakazal 6450 evrov ukradenega denarja in ji dal navodilo, naj 5500 evrov dvigne v gotovini, nato pa naj 5000 evrov preko plačila Western Union nakaže Enisi Kečo v Sarajevo. Študentka je morala Mihelčiču posredovati tudi kodo za dvig denarja, saj ni bila Enisa Kečo tista, ki bi morala dvigniti denar, ampak je Mihelčič to hotel narediti sam, in tudi je. Še isti dan je z letalom odpotoval v Sarajevo in dvignil gotovino. Po dolgotrajnem sojenju, v katerem je očitke v zvezi s pranjem denarja odločno zanikal, in ko je polovico pravnomočno dosojene kazni za velike tatvine in vdore v informacijski sistem že prestal, se je Mihelčič odločil, da se bo pokesal še za preostalo. Tožilec Pušnik je sodnemu senatu, ki mu je predsedoval Danilo Obersnel, predlagal, naj za oba očitka pranja denarja Mihelčiča obsodi na enotno kazen deset mesecev zapora. A senat predlogu tožilstva ni sledil v celoti, ampak je Mihelčiču za prvi očitek, ki je ostal pri poskusu, izrekel kazen šest mesecev zapora, za pranje nekaj tisoč evrov, po katere se je obtoženi z letalom odpeljal v Sarajevo, pa dva meseca zapora. To nedavno izrečeno kazen je sodišče združilo s kaznijo, ki jo Mihelčič že prestaja, tako bo zdaj za zapahi namesto sedem let in enajst mesecev ostal tri mesece dlje, saj je sodišče hekerju z zadnjo sodbo (ki se nanaša tudi na sodbe, izrečene v preteklosti) določilo enotno kazen osem let in dva meseca zapora.
