Slušni aparat: Skoraj neopazen pripomoček lahko izboljša kakovost življenja

Pri marsikom se s starostjo slabša kakovost sluha, ta pa s seboj prinese socialno izolacijo, slabo slišeči človek se umika iz okolja, v katerem se ne počuti dobro. Ko ne dobivamo več informacij, ki naše možgane silijo v aktivnost, pa hitreje napredujejo tudi druge s starostjo povezane težave, vključno z demenco. 

Rešitev pred osamitvijo zaradi naglušnosti je slušni aparat, ta pa je pogosto še vedno povezan s stigmo. Zaradi nekdanjih velikih, okornih naprav, neprivlačnih na pogled in neprijetnih za nošenje, si številni še danes ne upajo niti na pregled k zdravniku, ki bi jim pregledal in izmeril sluh. Toda treba je povedati, da so slušni aparati danes povsem drugačni kot nekoč. Postali so digitalni in zmorejo veliko več kot samo ojačati sluh, dejansko uporabniku olajšajo življenje, omogočijo komunikacijo in normalno delovanje v družbi. Prek bluetooth protokolov so lahko neposredno povezani s telefonom, tako da omogočajo poslušanje glasbe in ogled videoposnetkov, pri čemer zvok prihaja naravnost v uho.

Informacije neposredno v uho

"Slušni aparat je v osnovi medicinski pripomoček, ki nadomesti izgubo sluha," razlaga Robert Lepener, direktor podjetja Neuroth Slovenija. Zvok se prenaša po zraku do ušes, po ušesnem kanalu skozi srednje in notranje uho ter po živčnih povezavah do centrov za sluh v možganih. "Kadar se pojavijo okvare v notranjem ušesu, ki so dostikrat povezane s starostjo ali poškodbami, moderni slušni aparat uporabniku poskuša dati dozirano informacijo tam, kjer ta še ima slušni potencial," Lepener pojasnjuje pojav, ki ga zdravniki imenujejo zaznavna naglušnost. Pri vsaki naglušnosti, prevodni, zaznavni ali kombinirani, slušni aparat s pomočjo algoritmov zaznava govor, ga filtrira in očiščeno informacijo prevaja neposredno v uho.

"S tem ko so aparati postali tako kompleksni, so po svoje postali tudi bolj preprosti za uporabo," nadaljuje Robert Lepener. "Za starejše je dejansko najzahtevnejši manever, da si aparat vtaknejo v uho, ker imajo oteženo fino motoriko. Ko je vklopljen aparat v ušesu, lahko deluje avtomatsko." Sogovornik dodaja, da lahko naprednejši uporabniki, ki jim je tehnologija bolj domača, slušni aparat povežejo tudi s pametnim telefonom, na katerem v aplikaciji nastavljajo glasnost, spreminjajo program, sprejmejo telefonski klic in podobno, vendar to ni nujno. "Uporaba modernih slušnih aparatov je resnično preprosta," poudarja Lepener.

Za ušesom ali v njem

Slušni aparat sestavljajo mikrofon, ki ujame zvok, čip oziroma elektronika, ki zvok predela in prilagodi uporabniku, ter zvočnik, ki oddaja zvok v uporabnikov sluhovod. V grobem jih delimo na slušne aparate, ki jih uporabnik nosi v ušesu, in take, ki so nameščeni za uhljem. "Razlika med vušesnimi in zaušesnimi aparati je samo v izvedbi, v načinu izdelave. Pri zaušesnem slušnem aparatu je vsa elektronika zataknjena za ušesom, v ušesu je lahko samo zvočnik ali vložek, izdelan po meri. Vušesni aparat uporablja enako tehnologijo, le da je v celoti nameščen v sluhovodu," razlaga sogovornik. Po njegovem mnenju so bili vušesni aparati nekoč bolj priljubljeni zato, ker so bili manjši kot zaušesni in zato manj vidni. "Danes je večina slušnih aparatov zaušesnih, kajti zaradi tega, ker je zvočnik pogosto nameščen v sluhovodu, se zaušesni aparat manj vidi. Sploh v najmanjši različici, ki uporablja zelo tanko žičko, da je sploh ne opaziš," meni sogovornik. "Dandanes je 10 do 15 odstotkov aparatov vušesnih, njihova primernost je namreč odvisna od potrebne jakosti aparata in oblike sluhovoda uporabnika," nadaljuje Lepener in dodaja, da je ena od prednosti vušesnega aparata v tem, da je mikrofon v naravni poziciji. 

Vušesni vložek, izdelan po meri za posameznega uporabnika, strokovnjaki imenujejo otoplastika. Izdelajo ga po kalupu iz dvokomponentne silikonske mase, ki jo vbrizgajo v uho, da se popolnoma prilega sluhovodu. "Zaušesni slušni aparat, ki ima zvočnik v ušesu, obdamo s po meri izdelano 'srajčko', ta se natakne na zvočnik in se lepo vtakne v uho. Vušesni aparat pa je že sam po sebi otoplastika," razlaga Robert Lepener. Ušesni vložek torej zagotavlja udobno lego aparata v ušesu, obenem pa zmanjša možnost mikrofonije, neprijetnega piskanja, ki lahko nastane zaradi bližine mikrofona in zvočnika. Vložek je izdelan iz silikonskih materialov, ki jih ljudje običajno dobro prenašajo. Lepener ob tem poudarja, da izdelava po meri ne pomeni samo oblikovanja mase, temveč tudi individualno programiranje in nastavljanje slušnega aparata, da je popolnoma prilagojen potrebam uporabnika.