Šestdeset let ste v ljubiteljski kulturi. Vaše prvo kulturno umetniško društvo je bilo Zagrad pri Celju. S katero dejavnostjo ste kot najstnik začeli?
"Pomembna okoliščina je bila, da smo se iz Olimja, kjer sem preživel najzgodnejša leta, priselili v hišo zagrajske Svobode, kjer sem se hitro socializiral v precej drugačno okolje. Poznam nekaj ljudi v kulturi, ki so rasli v kulturnem domu – npr. Kajuh v Šoštanju, tudi Vladimir Bračič v Cirkulanah. Včlanil sem se pri štirinajstih, ker je to najnižjo starost določal statut. V naši Svobodi je prednjačila gledališka skupina, zato so me nemudoma poslali k Branku Gombaču v Celje. Pri njem sem opravil vse tečaje, jemal pa nas je tudi na vaje za Galileja v 'pravem' teatru. Napotil me je v celjski Delavski oder, ki je bil takrat opazno amatersko gledališče. Teater me je zasvojil in s svojim maturitetnim razredom sem pripravil Pugetove Srečne dneve, kultno predstavo tedaj preminule Julije Staričeve. Ko sem prišel na filozofsko in tam ustanovil KLUB63, pa sem uporabil poduk o Brechtu in pri Balbini Battelino Baranovičevi smo v Križankah uprizorili Sylvanusovega Rdečega Budo. Morda smo s tem sprovocirali Dušana Jovanovića, da je začel pravi študentski teater, kasnejšo Pupilijo Ferkeverk." Pevec ste tudi bili od zgodnjih začetkov?
"V nižji gimnaziji nas je zgodovino učil Šinigoj iz Laškega, ki je bil tudi zborovodja in je 'za potrebe predmeta' (znan je bil po uprizarjanju zgodovinskih dogodkov) ustanovil fantovski sekstet. Naučil nas je npr. cigansko Čarule, čarule in ko nas je slišal Jurče Vreže, nas je takoj vključil v svoj ugledni zbor. Sledil je zborovodja Egon Kunej v višji gimnaziji, v Ljubljani pa sem šel k Vodopivcem in Marjan Gabrijelčič nas je povezal tudi z Radovanom Gobcem za masovne nastope moških zborov. Po prihodu v Maribor sem delil kabinet z Jožetom Gregorcem, kar je pomenilo prepevanje v moškem zboru Slave Klavore, kjer sem postal kronist društva. Hčerke sem spremljal k Rajštrovemu MPZ Maribor in kot dolgoletni predsednik društva doživljal njegovo mednarodno uveljavitev. Za 'svojega' štejem Mariborski oktet, kjer so mi skozi desetletja zaupali pisanje veznih besedil na koncertih. Pokazala se je priložnost in potreba, da smo pri Kulturnem društvu nemško govorečih žena Mostovi ustanovili komorni zbor Hugo Wolf, ki se naglo vzpenja med najboljše zbore. Temu pripisujem posebni pomen, saj na ta način ponovno odkrivamo nenavadno bogato glasbeno preteklost našega mesta, ki je bila zavržena, ker so jo podpisovali nemško govoreči someščani. Ne le v glasbi, tudi na drugih ustvarjalnih področjih je enako: svetovno znana pionirka izraznega plesa Isolde Klietmann, več deset literatov, gledališki velikan Kainz, filozof Carneri itd. Sicer pa v krovni organizaciji kulturnih društev zastopam pevske zbore in se zgodovini in organizaciji zborovstva posvečam tudi strokovno." Če pogledamo ljubiteljsko kulturo skozi čas, kako se je odnos do nje spreminjal - je generator vsega kvalitetnega v narodu, pa se tega ne zavedamo - ali smo se nekoč bolj zavedali?
"Besedo ljubiteljstvo je uveljavil Mariborčan Jože Humar, ki je bil pravnik in kulturni aktivist, ter s tem nadomestil starejši besedi amaterizem in diletantstvo. V osnovi gre za kulturno ustvarjalnost, ki pa ni vir preživetja oz. zaslužka. Ljudje vedno nosijo v sebi težnjo, da bi izrazili svoja občutja na simbolne načine s plesom, petjem, lepo besedo, sliko itd … To je v temelju tako ljudske kulture kot tudi najbolj prefinjene umetniške stvaritve. Okvir ljubiteljske kulture je v tem pogledu najširši, zato pa je tudi najbolj raznoličen in vključuje od popolnih začetnikov do vrhunskih ustvarjalcev, ki so odlično izšolani in pripravljeni tej dejavnosti posvetiti pomemben del svojega življenja. Na nekaterih področjih Slovenci domala nimamo poklicnih ustanov, pa smo v svetovnem vrhu: pevski zbori, folklorni plesi, sodobni ples, pihalne godbe itd. Zelo pomembno je, da lovimo ravnotežje med množičnostjo in vrhunskostjo v kulturnih društvih, saj gre tudi za soodvisnost: visoki dosežki pritegnejo ljudi v dejavnost; če ni 'baze', pa tudi selekcijska piramida ne deluje. Zato tudi velik del naporov in sredstev usmerjamo v 'šolsko kulturo', ki prihaja v javnost preko naših odrov.
V življenju kulturnih društev je pomembna tudi tradicija, saj so mnoga od njih, vključno z našo zvezo, stoletniki in so se v njih zvrstile že po štiri generacije. Seveda so opazna tudi nihanja v delovanju, pogosto odvisna od zunanje podpore, včasih pa zmanjka tudi nekaj notranje energije. Takrat stopimo skupaj, da društvo premosti krizo – pred časom pri KUD Studenci, v Malečniku (naše najstarejše društvo iz leta 1905), v tezenski Svobodi in ta trenutek pri Angelu Besednjaku v železniški koloniji. Ni nam uspelo obnoviti prvega slovenskega kulturnega društva iz leta 1847 v Limbušu, kar bi imelo velik simbolni pomen, ker Maribor vedno pripisujejo Nemcem." Razjasniva razmerje med Javnim skladom za ljubiteljske dejavnosti (JSKD) in Zvezo kulturnih društev, ki jo v Mariboru vodite vi?
"V naši zavesti še zmeraj obstaja ZKO (Zveza kulturnih organizacij), ki je več desetletij povezovala kulturna društva – v Mariboru jo je poosebljal Janez Karlin – in je predstavljala pomemben del civilne družba. Po osamosvojitvi se je vladajoča LDS odločila, da bo take krovne organizacije, ki so ji sicer veliko pomagale pri njeni uveljavitvi, razformirala. Elemente javne službe, ki so v njih dobro delovali, so organizirali kot vladne urade - in to se je zgodilo pri kulturi, tehniki, zaščiti potrošnikov, varstvu okolja, mladini, ženskah ... Olimpijskega komiteja, gasilcev, lovcev in še nekaterih se niso upali dotakniti. Tako so vsa sredstva, programe in zaposlene iz ZKO preselili v Javni sklad za ljubiteljske kulturne dejavnosti, ki je državna služba za izvajanje obveznosti kulturnega ministrstva na področju ljubiteljske kulture. ZKO, z novim imenom ZKD (Zveza kulturnih društev), je ostala članska organizacija, v katero se prostovoljno povezujejo kulturna društva, vendar brez sredstev in zaposlenih ter pod pritiskom dvoma, ali je sploh še potrebna. Organizirali smo na pol tajno konferenco v Izoli in se 'zarotili', da naše avtonomne krovne organizacije ne damo. Takrat so me izvolili za predsednika in Marjana Pungartnika za tajnika." Zvezo kulturnih društev so hoteli ukiniti?
"V nekaterih okoljih so jo tudi res ukinili, npr. v Rušah, drugod so jo pustili životariti, začelo pa se je resno razčiščevanje odnosa med skladom in zvezo, saj je zakon skladu nalagal, da mora podpirati delovanje lokalnih in nacionalne zveze. S prihodom Igorja Teršarja na čelo sklada so se začele razmere popravljati, sam pa sem že drugi mandat predsednik nadzornega odbora sklada in ocenjujem, da so danes osnovna razmerja jasna: ZKD je avtonomno prostovoljno člansko združenje, JSKD pa je za ljubiteljsko kulturo izjemno koristna podporna struktura države, ki jo je treba na vsak način ohraniti, saj ima ljubiteljska kultura poseben pomen za družbeni razvoj. Kadar moram to učinkovito dokumentirati, vedno navedem KUD Rače, ki pod predsedovanjem prof. Toneta Žuraja s kakovostnimi lastnimi ali gostujočimi ustvarjalci vsako leto izvede več kot sto prireditev, kar drži krajane skupaj in predstavlja identiteto kraja." Kakšna pa je mariborska situacija skozi ljubiteljsko oko? Ste tudi avtor mestnega kulturnega programa. Mestna kulturna scena skozi čas je močna in zdaj, ko nimamo več industrijskih gigantov, je za vas inicialno poslanstvo Maribora kulturno.
"V Maribor sem prišel zaradi projekta druge slovenske univerze in za Unesco so to kulturne ustanove – preko te zadolžitve sem se pred skoraj petdesetimi leti vključil v mariborski kulturni krog. Obhajali so me dvomi, ali je Maribor sploh pripravljen biti univerzitetno mesto. Bračiča sem nekoč nagovarjal, da bi vse skupaj prenesli na Ptuj, ki bi takoj prevzel podobo tradicionalnega evropskega univerzitetnega središča. Pa se je zgodilo, da je danes Maribor res predvsem univerzitetno mesto, a tega še ni prebavil in se temu prilagodil. Saj so stvari jasne: petdeset let naši pomembneži hodijo v Marburg in tamkajšnjo logiko je treba z Lahne prenesti na Dravo. V povezavi med univerzo in kulturnimi ustvarjalci vidim potencial, da bi mesto lahko preživelo tudi kot kulturno središče, saj takih primerov v svetu ni tako malo. Žal z EPK 2012 tega nismo znali preizkusiti.
Kulturna podoba mesta je danes izredno pisana in jo vidim skozi tri perspektive: javne kulturne zavode, neodvisno kulturno produkcijo in ljubiteljsko kulturo. Pri vseh treh imamo lestvico kakovosti od slabega do izjemnega. Obstaja nekakšna kulturna politika za javne zavode in za ljubiteljsko kulturo, naglo rastoča sfera neodvisnih producentov pa je prepuščena sama sebi. Ob splošnem upadanju sredstev za kulturo se pojavljajo zelo neprijazne razmere ter boj vseh proti vsem. Lokalni program je nakazal strategijo, a potrebna je ustrezna politika, ki je zdaj razpeta od lokalne brezbrižnosti do državnega centralizma. Ko pa govorimo o ljubiteljski kulturi v Mariboru, je ključni problem infrastruktura v ogromnih spalnih naseljih, saj Maribor - jug, Tezno, Pobrežje nimajo niti enega prostora za kulturno druženje ljudi, kar se odraža v pomanjkanju socialnega kapitala oz. v nesposobnosti za dogovarjanje o reševanju ključnih vprašanj skupnega življenja v mestu.
V lokalnem program so tudi področja, ki jih v preteklosti nismo omenjali, pa so pomembna za kulturno življenje v mestu: arhitektura, mediji, dediščina, kulturna vzgoja, festivali, kulturna industrija … Vse to je treba upoštevati v kulturni politiki mesta, ki manjka." Kaj si želite v tednu ljubiteljske kulture, ki je letos posvečen likovni ustvarjalnosti?
"Kot je znano, je letošnji TLK posvečen ljubiteljski likovni dejavnosti - in moj odgovor bo zato precej protisloven: želim si pravo profesionalno likovno galerijo v Mariboru. Danes ne moremo sprejeti ponudbe za najkakovostnejše razstave, ker za to nimamo pogojev. Zato je galerijska publika bolj prikrajšana od operne, baletne, koncertne itd. publike. In naši likovni ljubitelji predstavljajo večino te publike, zato je vendarle jasno, da moja želja ni tako protislovna – ljubiteljstvo in profesionalizem v kulturi nista na dveh bregovih." In somrak policentrizma v kulturi?
"Nastaja novi nacionalni kulturni model, ki je na pol tajen. Če se ne bo lotil razbohotene in kar brezobzirne centralizacije, bo strel v prazno. Razen Ljubljani, grozi Sloveniji kulturno opustošenje. Pri mnogih kulturnikih opažam, da so sploh izgubili optiko za ta vidik. Maribor kot izrazito drugo največje, je še posebej prizadet, saj mora na mnogih točkah igrati vlogo ponudnika kulturnih dobrin daleč preko mestne meje, pa mu država teh stroškov ne prizna. Razporeditev kulturnega proračuna je daleč od zagotavljanja enakomernega razvoja slovenskega kulturnega prostora. Očitno so obnemogli tudi politični nosilci policentrizma, ki je bil za uspešen razvoj Slovenije bistvenega pomena. Nekateri me prepričujejo, da je tako tudi s Parizom in Francijo, vendar se mi bolj zdi, da postajamo podobni Skopju in Makedoniji."
