Slavna iraška reka Tigris, ki že tisočletja velja za življenjsko silo starodavne Mezopotamije, se sooča z grozljivo prihodnostjo. Grozi ji namreč popolna izsušitev in hudo onesnaženje, kar bi lahko nepovratno spremenilo življenje skupnosti, ki so od nje odvisne že od začetka časa. Eden tistih, čigar usoda je neposredno povezana z reko, je šejk Nidham Kreidi al-Sabahi.
Gre za 68-letnega voditelja ene najstarejših gnostičnih religij na svetu, ki s svojo dolgo sivo brado in lasmi, ki jih po tradiciji ne sme striči, predstavlja živi spomenik preteklosti. Njegova vera mu narekuje, da sme piti in uporabljati izključno vodo iz tekoče reke. Prepričan je, da je voda čista, dokler teče, zato trdi, da zaradi pitja iz Tigrisa še nikoli ni zbolel. A realnost je veliko bolj kruta od njegovih prepričanj, saj bi reka lahko kmalu povsem presahnila.
"Ni vode, ni življenja," preprosto povzema šejk Nidham, mandejski verski voditelj, ki živi v mestu Amarah na jugu Iraka. Mandejci so na tem območju prisotni že več kot tisoč let, voda pa je osrednji element njihove vere. Vsak pomemben življenjski dogodek, od poroke do zadnjega čiščenja pred smrtjo, zahteva ritualno prečiščevanje v reki.
Dramatičen upad količine vode
"Za našo religijo je pomembnost vode enaka zraku. Brez vode življenje ne bi obstajalo. Na začetku stvarjenja je bil Adam prvi človek na Zemlji. Pred Adamom je bila voda, in voda je bila eden od elementov, ki so ustvarili Adama," razlaga šejk.
Danes pa se voda te legendarne reke uporabljajo za namakanje, transport, industrijo in kot vir pitne vode za približno 18 milijonov Iračanov. Vendar pa zdravje reke propada že desetletja. Uničena infrastruktura med vojnami, izlivanje kanalizacije neposredno v vodotoke ter industrijski odpadki so reko spremenili v odlagališče. Študije so pokazale, da je kakovost vode na številnih lokacijah ocenjena kot zelo slaba, kar je v preteklosti že vodilo do množičnih hospitalizacij prebivalstva.
Težava pa ni le v umazaniji, temveč tudi v dramatičnem upadu količine vode. Turčija je v zadnjih desetletjih na Tigrisu zgradila ogromne jezove, kar je zmanjšalo dotok vode v Bagdadu za tretjino, svoje pa je z preusmerjanjem pritokov dodal še Iran. K temu moramo prišteti še podnebno krizo, saj se Irak sooča z najhujšo sušo v zadnjih sto letih. Poleti je bil Tigris ponekod tako plitek, da so ga ljudje lahko prebrodili peš.
Bagdad in Ankara sta sicer poskušala rešiti težave s sporazumom, ki so ga nekateri poimenovali "nafta za vodo", saj naj bi infrastrukturne projekte prevzela turška podjetja, plačali pa bi jih z iraško nafto. A strokovnjaki opozarjajo, da gre morda le za politično propagando brez prave rešitve. Medtem ko se politiki prepirajo, šejk Nidham z grozo zre v prihodnost. Mnogi Mandejci so že zapustili državo, umirajoči Tigris pa bi lahko zadal končni udarec tej starodavni skupnosti.
