Sladkorna bolezen ni več »le« bolezen povišane glukoze v krvi

Bolezen ni več obravnavana le kot motnja presnove glukoze, ampak kot kompleksna kardiometabolna motnja, v kateri se prepletajo inzulinska rezistenca, propad celic beta, ektopično nalaganje maščobe v jetrih in drugih organih, kronično vnetje ter hormonski in živčni mehanizmi, pojasnjuje diabetologinja Jana Komel iz ZD Koper.

»V preteklosti je bila SB2 razumljena predvsem kot bolezen povišane glukoze v krvi in je bila tako tudi obravnavana ‒ glavni cilj je bil znižanje ravni glukoze z dieto, pozneje z oralnimi zdravili in nato z inzulinom. Kot kronični zapleti bolezni so se omenjali predvsem mikrožilni zapleti, kot so okvare oči, ledvic in živcev. Šele pozneje se je ugotovilo, da sladkorna bolezen močno povečuje tudi tveganje za srčno-žilne bolezni,« razlaga Komelova.

Premik k personaliziranemu zdravljenju

»Danes vemo, da SB2 ni homogena bolezen – različni bolniki imajo različne fenotipe in s tem različno tveganje za posamezne zaplete. To je spodbudilo premik k personaliziranemu zdravljenju, pri katerem odločitev o terapiji temelji na prisotnih pridruženih boleznih, kot so srčno popuščanje, ledvična bolezen in ateroskleroza, in ne le na vrednosti HbA1c,« poudarja sogovornica.

Največji dosežki: upad števila kapi, amputacij in ledvične odpovedi

Kot enega največjih premikov v zadnjem desetletju Jana Komel navaja sodobna zdravila, kot so zaviralci SGLT2 in agonisti receptorjev GLP-1, ki ne le znižujejo ravni glukoze v krvi, ampak tudi ščitijo srce in ledvice, zmanjšujejo število hospitalizacij zaradi srčnega popuščanja in upočasnjujejo napredovanje kronične ledvične bolezni.

»V klinični praksi se to novo znanje že kaže. Če pogledamo epidemiološke podatke zadnjih desetletij, je v večini razvitih držav upadel delež zapletov sladkorne bolezni – srčnih infarktov, možganskih kapi, amputacij in končne ledvične odpovedi. Najbolj k temu pripomore tako imenovana multifaktorska obravnava, pri kateri ne zdravimo samo glikemije, ampak hkrati uravnavamo krvni tlak, lipide, telesno maso, spodbujamo opustitev kajenja in redno telesno dejavnost. Taka metoda lahko tveganje za večje srčno-žilne dogodke zmanjša za več kot polovico in pomembno podaljša življenje bolnikov s sladkorno boleznijo,« pravi sogovornica.

Breme SB2 je še vedno velikansko

Jana Komel opozarja, da je absolutno breme zaradi SB2 še vedno velikansko: zaradi naraščajoče prevalence danes po svetu živi skoraj 600 milijonov ljudi s to boleznijo, napovedi za prihodnja desetletja pa še bolj zbujajo skrb. »Zato pomen pridobiva preventiva. Vemo, da lahko z zdravim življenjskim slogom – redno telesno dejavnostjo, zmanjšanjem telesne mase, uravnoteženo prehrano, opustitvijo kajenja in urejenim spanjem – tveganje za nastanek SB2 občutno zmanjšamo. Velike randomizirane študije so potrdile, da spremembe življenjskega sloga zmanjšajo pojav bolezni tudi pri ljudeh z največjim tveganjem.«

Pomembno je tudi zgodnje odkrivanje

»Danes smernice priporočajo presejalno testiranje odraslih od 35. leta ali prej, če so prisotni dejavniki tveganja, denimo čezmerna telesna masa, družinska obremenitev, hipertenzija, dislipidemija, policistični jajčniki in gestacijski diabetes. Poleg glukoze na tešče in HbA1c uporabljamo tudi obremenitveni test z glukozo. Prej ko bolezen odkrijemo, večja je možnost, da z ukrepi preprečimo resne zaplete,« poudarja Jana Komel.

Za ljudi, ki že živijo s SB2, so priporočila jasna:

• redno spremljanje glukoze, krvnega tlaka, lipidov, ledvične funkcije, vida in stopal;
• uporaba zdravil, kadar je treba, ne samo za uravnavanje glukoze, ampak tudi za zaščito srca in ledvic;
• vključevanje v programe izobraževanja in samovodenja, ki dokazano izboljšajo zdravje in sodelovanje pri zdravljenju;
• vzdrževanje aktivnega in zdravega življenjskega sloga, ki podpira tudi učinkovitost zdravil.