Samo Hribar Milič, izvršni direktor pri GZS
Na dan, ko so sindikati izvedli prvo v vrsti (?) napovedanih stavk javnega sektorja, se je na kraju, ki ga zaznamujejo koordinate iz naslova, razgalila bizarnost sindikalnih argumentov za višje plače v javnem sektorju. Krvavec, najpopularnejše smučišče osrednje Slovenije, je postal tarča nepregledne množice smučarskih navdušencev, ki so se morali že na tisti točki, še globoko v dolini, postaviti v vrsto za v avtobus, ki jih je potem pripeljal do nove vrste in tako naprej. Kakorkoli že razlagajo sindikalni prvaki uspešnost sredine stavke, nezadovoljstvo množice smučarskih zanesenjakov, ki so kot krivca za izjemno gnečo nemudoma razglasili javni sektor, ki je odšel "stavkat" na zasneženi in s soncem ožarjeni Krvavec, je bil to prvi in najbolj neposreden odziv širše javnosti na izvedbo stavke.
Žal pa so tudi resnejše analize vzrokov in posledic, ne stavke, temveč njenih posledic in morebitne uresničitve stavkovnih zahtev, obstale bolj ob strani. Predvsem mediji v javni lasti (katerih zaposleni so se seveda tudi pridružili stavki) so ustvarjali podobo javnega sektorja skozi prizmo slabo plačanih delavcev v nižjih tarifnih razredih, ki delajo v težkih razmerah, slabih odnosih in brez možnosti napredovanja. Problemov, ki so jih prikazovali in na katere upravičeno opozarjajo tudi sindikalni predstavniki, nikakor ne gre podcenjevati, saj nastajajo v ključnih procesih vsakega sistema. Brez motiviranih ljudi, ki zaupajo organizaciji, vodenju, drug drugemu, brez zavzetosti, ki jo imajo lahko le zadovoljni zaposleni, ni dobrih rezultatov, ni razvoja in je sleherna organizacija obsojena na zaostajanje in na vedno nove probleme. Ampak reševati težave in nezadovoljstvo ene (manjše) skupine ljudi na račun druge, je to pravično in legitimno?
