Aljoša Stojič
Če boste te praznične dni hodili okoli z rožo, zataknjeno v gumbnico, bo to nagelj. Rdeč. Kot znamenje revolucije, upora, delavstva. Tak simbol smo k nam prenesli od bratov Rusov, oni pa so ga prevzeli od francoskih republikancev. Že ob koncu 18. stoletja je bil nagelj politični znak, zasledimo v Slovenskih znamenjih, knjigi Jožka Šavlija. Bel nagelj je bil simbol pristašev francoske monarhije, rdeč pa francoskih revolucionarjev. Za Ruse je ta roža že celo stoletje simbol upora, že pred oktobrsko revolucijo leta 1917 je bil nagelj znak pripadnosti delavskemu razredu, o njem so peli. Rdeč nagelj so nosili v majskih demonstracijah, ko so bile pod carji prepovedane.
Po ganku je hodila, svoj'ga ljubčka čakala
Poroka brez nageljnov ni pristna slovenska. Nevesta ima belega zataknjenega v laseh, ženin si ga pripne na prsi. Bela barva pomeni svetlobo, veselje, praznovanje. Bel cvet ponazarja radostne dogodke, taka sta tudi rojstvo in krst. Že v poznem srednjem veku je bil nagelj obvezen na poročnih obredih v Holandiji in Flandriji, toda na Nizozemskem je narodni cvet postal tulipan, ki je v 17. stoletju tam sprožil histerijo, danes jih izvažajo po vsem svetu.
A slovenske gospodinje na okenske police še vedno najraje postavijo lonce z nageljni. Sploh pridne alpske žene, Gorenjke, ponekod še tekmujejo, katere bo imela lepše okrašen gank (balkon oziroma hodnik na alpski hiši). Turistična združenja še izbirajo najlepše okrašene balkone.
Znana slovenska narodna pesem poje o Trzinki: "Po ganku, po ganku, po ganku je hodila ... svoj'ga ljubčka čakala." Ljubezen do cvetja je ena najbolj značilnih lastnosti slovenskega človeka, predvsem žensk, moški so sicer bolj sramežljivi, a početju žena ne nasprotujejo - ker ob rožicah še same zacvetijo.
Slovenska kmečka hiša se ponaša z bogastvom rož, kar opazijo zlasti turisti. Pogosto se zgodi, da Američani in Angleži, ki množično obiskujejo slovenski turistični biser, ne opazijo ne Blejskega gradu ne otočka sredi jezera ne pletnarjev - v spomin se jim zarežejo nageljni, ki se bohotijo z balkonov. In si domov odnesejo okrasek, izrezljan iz lesa ali poslikan na lončeni vazi, na katerem je nagelj.
Napoleon je zamujal
Simbolični pomen ima v slovenski tradiciji tudi okno, pod katerimi so fantje hodili vasovat in klicat dekleta. Najbolj pogumni so do izbranke splezali po lestvi (lojtri). Če je dekle fantu dalo pušeljc z nageljni, je pomenilo, da ga ima rado. Tradicionalni slovenski pušeljc je - po Šavliju - sestavljen iz nageljna, rožmarina in roženkravta (starodavne cvetlice iz rodu pelargonij): "Razodevajo tri simbole, tri čednosti. V njem so izražene vera, upanje, ljubezen. Tri duhovne krščanske vrednote, ki so bile stoletja vodilo v življenju slovenskega ljudstva ... Nekaj najbolj značilnega v življenju slovenskih fantov in deklet je bil pušeljc za slovo. Kaže se nam v ljudski pesmi, ko fantje odhajajo na vojsko in vsak dobi svoj pušeljc."
Nagelj se v slovenski ljudski umetnosti pojavi v renesansi. Našli bi ga v takratnih podeželskih cerkvah, Narodni muzej v Ljubljani hrani vezen prtič z motivi iz Marijinega življenja iz 16. stoletja. V kasnejšem baroku so pogoste upodobitve vaz z nageljni in drugimi rožami, v 19. stoletju pa se uveljavi kot slovenski okras. Skupaj s srcem, drugim najpogostejšim motivom, je v zavesti ljudi simbol ljubezenskega čustva in slovenstva.
Rdeč nagelj pomeni znamenje korajže, zvestobe, predanosti. Na francoskem podeželju so ga dekleta pripenjala fantom kot znamenje poguma, Napoleon si je izbral njegovo rdečo barvo za trak Častne legije.
V srednjem veku se nagelj na Slovenskem pojavlja v okraskih skupaj s cesarskimi državnim simbolom dvoglavega orla. Med slovenskim podeželskim ljudstvom se je zakoreninil v 19. stoletju v zanosu narodne romantike. Nagelj najdemo v cerkvenem okrasju, v kmečki opremi za izbo in karmo, na poslikavah omar, skrinj, miz in stolov. Je motiv vezenin (štrikarij), prtov, rjuh, bluz, prevleke za vzglavnike, v čipkah. Ohranjena slovenska pečnica iz leta 1851 ima izrisane nageljne. Pojavljajo se na slovenski narodni noši, zlasti na tako imenovani peči in avbi, ki so ju nosile slovenske žene. Danes ga skorajda ni pomembnejšega dogodka v Sloveniji, da ne bi bil prisoten nagelj. Tudi na pogrebu se sorodniki, prijatelji in znanci od pokojnika zadnjič poslovijo z rdečim nageljnom, ki ga vržejo v odprto jamo.
