Kaj se nam dogaja s temi virusi in zakaj?
Verjetno bomo šele po nekaj časa doumeli, kaj se nam je zares zgodilo. Virus je sam po sebi grozna stvar, mene pa vseeno precej bolj strašijo spremembe, ki se dogajajo. Brez pravih informacij jih ne moremo razumeti in ljudje so zbegani. Ostajam optimistka, da bodo spremembe prinesle tudi dobre stvari.
Saj je jasno, da so ukrepi potrebni, sta pa zdaj, kot v vsaki krizi, kultura in umetnost spet potisnjeni povsem na stran. Posebej glasba in upodobitvene umetnosti v živo bi, si predstavljam, prišle prav v depresivnem času, ali ne?
Vsi vemo, da je trenutno denarja dovolj in se ga pač deli, kakor politika misli, da je prav. Nikoli ni mogoče zadovoljiti vseh, da pa povsem prepovedo delovanje, pozabijo na te ljudi in jih še zmerjajo s paraziti, ne morem razumeti in obsojam. Prav bi bilo misliti kak korak naprej in vlagati v družbo, ki je sposobna ne le preživeti, ampak imeti zadovoljne ljudi in neko vrednost.
Epidemija je tudi vam dodobra spremenila načrte. Koncert z Andreo Bocellijem v Stožicah so odpovedali, Beethovnova 9. simfonija na odprtju Festivala Ljubljana je na srečo bila izvedena in Marpurgi v oktobru v Mariboru tudi. Vmes in potem je vse odpadalo, vam tudi velike in pomembne reči.
Dobrodošla na odrih širom sveta
Sabina Cvilak je diplomirala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Na oddelku za solo petje je pri profesorici Annemarie Zeller vse oddelala z odliko. Že v času študija je zmagala na nekaterih tekmovanjih in postala stalna gostja v mestnem gledališču v Leobnu, kjer je debitirala v Mozartovi operi Figarova svatba, Leharjevi opereti Carjevič, Kalmanovi opereti Grofica Marica in v komični operi Divji lovec Alberta Lortzinga. Pozornost javnosti je pritegnila zlasti po dunajskem debiju v Blochovi operi Macbeth, ki je bila izvedena v okviru Dunajskih slavnostnih tednov. V sezoni 2004/2005 je bila štipendistka Karajanovega sklada in članica dunajske Državne opere, kjer je nastopila v operah Dafne, Rensko zlato, Valkira, Somrak bogov, Figarova svatba, Čarobna piščal, Aladin, Ljubezenski napoj in drugih. V vlogi Liu iz Puccinijeve opere Turandot je nastopila v hamburški Državni operi, kasneje pa tudi v Singapurju in v Finski nacionalni operi v Helsinkih in drugje.
Sodeluje s številnimi simfoničnimi orkestri (filharmoniki v Monte Carlu, Dresdnu, Beogradu, Bratislavi, Zagrebu, Nizozemsko filharmonijo, Nacionalnim orkestrom Francije, Londonskimi simfoniki, Orkestrom Slovenske filharmonije in drugimi), prav tako je redna gostja številnih glasbenih festivalov, kot so Dunajski slavnostni dnevi, festivala v Aix-en-Provenceu in Savonlinni, ter uglednih glasbenih gledališč in koncertnih prizorišč na Dunaju, v Hongkongu, Malmöju, Frankfurtu, Amsterdamu, Londonu, New Yorku in drugje. Po uspešni izvedbi Rossinijeve Male slavnostne maše s tenoristom Andreo Bocellijem je redna spremljevalka njegovih koncertnih turnej po Aziji, Veliki Britaniji in drugod po Evropi. Poje tudi sodoben operni repertoar.
Pri nas imamo dobre pevke in pevce
Od leta 2008, odkar jo podeljujejo, so Smerkoljevo nagrado prejeli Andrej Debevec, Robert Vrčon, Rebeka Radovan, Mirjan Kalin, Vlasta Oršanič, Janez Lotrič, Marko Kobal, Andreja Zakonjšek Krt, Marcos Fink, Branko Robinšak, Matjaž Stopinšek in Božena Glavak. Sabina Cvilak pravi, da je kot letošnja nagrajenka v imenitni družbi. "Cenim vse kolege, tiste, ki so kariero že končali, tiste, s katerimi skupaj nastopamo, in tiste, ki prihajajo. Še posebej slednjim želim obilo sreče in moči, da obstanejo v tem čudovitem, a neizprosnem svetu."
Naši operni pevci in še posebej pevke so na visokem svetovnem nivoju. Mariborčank je kar nekaj vrhunskih. Smo geografsko in številčno majhni Slovenci pri (opernem) petju tudi tako dobri kot pri športu? "Ne vem, težko je meriti kvaliteto glasbi in pevcem. Važno je samo, da se je ljudje veselijo. Če komu iz naših krajev uspe na veliko, potem je to znak, da nekaj dela prav, da odpira duše, da ga ljudje marajo. V nasprotju s športom mi ne tekmujemo, vsaj ne direktno. Tekmovanja za pevce so sicer dobrodošla, vendar zmage niso zagotovilo za uspeh. Petje je preveč osebno. Ne vemo, kaj nekoga pritegne in premakne, pravil ni. Torej ostaneta le trud in upanje, da delaš vsaj nekomu prav. Da je veliko dobrih pevcev iz naših krajev, bi pa pripisala vzgoji, temperamentu, možnostim in naravi, ki nam jo nudi naša dežela."
Prva stvar, ki je v Sloveniji odpadla, je bil prav veliki koncert Andree Bocellija v Stožicah. Po opravljeni generalki, ko smo bili čisto pripravljeni za na oder, je prišla prepoved nastopa. In od takrat so se odpovedi vrstile kot po tekočem traku. Odpadla je velika večina nastopov. Na oder nam je uspelo postaviti nekaj stvari v zatišju med obema valoma epidemije, vendar v zelo okrnjeni obliki, vsaj kar se publike tiče. Od takrat dalje se trudimo, da bi vsaj ne pozabili, da smo umetniki, pevci. Ponujamo razne internetne koncerte in skrbimo za kondicijo in študij za naprej. Vendar je vse tako negotovo, da se je zelo težko pripravljati, saj ne vemo, kdaj, kako in ali sploh bomo lahko spet delali.
Ne morete in ne smete si torej privoščiti izklopa? Je pri petju trening tako nujen kot pri športnikih?
Pred predstavo je res kot pri športu. Vmes je potrebno stalno vzdrževanje kondicije. Trening je tudi naučiti se koncentracije, ki je potrebna, da se predstava spelje do konca. Vse to trenutno lahko počnemo le na pol in vsi upamo, da se pravi trening kmalu začne zares.
Operni pevec je tudi igralec
O baritonistu Samu Smerkolju, po katerem se imenuje nagrada, ki ste jo prejeli, so rekli, da ni bil samo odličen pevec, ampak prav tako dober in inteligenten igralec. Od njegovih časov je tega še več, operni pevci morate torej biti tudi dobri igralci?
Če vprašate mene, ja. Lep glas in tehnika sta zelo pomembna, ampak zame je celostna vloga na odru dovršena zgolj, če se zadosti vsem umetniškim komponentam. In igra je ena izmed glavnih. Novejše operne predstave zahtevajo od pevcev še marsikatere druge sposobnosti, predvsem hitro prilagajanje in učenje.
Argentinski tenorist Jose Cura je pred leti, ko je gostoval pri nas, rekel, da izjemen pevec, ki poskuša tudi igrati, in igralec, ki poskuša tudi peti, izpadeta enako nerodno. V šolah za pevce naj bi pomen igralstva spregledali. Je res tako?
Vsak ima lahko o tem svoje mnenje. Nekomu je dovolj, da sliši lepo izvedeno glasbo. Tudi meni to zadostuje na koncertnem odru. V sami predstavi pa si želim kredibilnost lika. Zagotovo nismo vsi Robert De Niro v igranju, ampak se trudimo po najboljših močeh. Žalosti me, če nam niti režiserji v tem pogledu ne zaupajo in od nas ne zahtevajo prav ničesar, ker so prepričani, da pevci tega pač ne zmorejo in ne znajo. Sama skušam ostati naravna, nikakor predramatična, zelo podobna, kot bi sicer sama reagirala v podobni situaciji. Tole zame funkcionira najbolje. Do tega spoznanja sem se prebijala večinoma sama skozi leta izkušenj na odru. V okviru izobraževanja smo sicer imeli nekaj lekcij. Ampak prave igre zares primanjkuje. S tem se pevci srečujejo le po svoji iniciativi ali če imajo res srečo in najdejo učitelje drugje.
Je pa operna igra vseeno drugačna kot dramska.
Igra v operi se zagotovo razlikuje od igre na dramskem odru ali v filmu, kajti naša ima točno določen čas in je prepletena z našo fizično sposobnostjo manevrirati med petjem in igro. Sama si želim na tem področju doseči še več in bi se zelo rada učila. Vsak nov, dobro pripravljen režiser, ki zna motivirati pevca in ga vodi, je zame blagoslov.
Kaj pa menite o posodabljanju opernih predstav? Da h klasičnemu opernemu repertoarju režiserji trpajo v predstave najrazličnejša čudaštva, je rekel prej omenjeni pevec.
Obožujem moderne predstave. Vendar le tiste, ki so smiselne in imajo neko novo idejo, zaredi katere se klasično opero splača spremeniti in jo aktualizirati. Enako velja tudi za vizualnost, sceno in kostume. Vesela sem, če ostajata kvaliteta in neka estetika. Če vodilni te ideje ne premorejo, naj ostanejo raje pri tradicionalni postavitvi oper.
Zmerom sem se tudi spraševal, kako je peti eno vlogo stokrat ali jo študirati z drugim režiserjem. Je vaše razumevanje zmerom enako ali drugačno? Se pojavljajo novi odtenki in novi pomeni?
Vloge, ki jih imam možnost poustvariti večkrat, se spreminjajo z mano. Rastejo in se kalijo, tudi predrugačijo. Mislim, da je to logično, saj Sabina z začetkov kariere ni čisto enaka Sabina kot danes. Življenje prinaša različne odtenke in ti se odražajo tudi v mojem delu, petju, igri.
So torej klasične operne zgodbe še vedno aktualne?
Vedno bolj. Veliko oper ima zelo preprosto sporočilo. Ko dojamemo, da je resnica preprosta in da je včasih treba stopiti korak nazaj, da vidiš bolj jasno, postanejo opere večne. Ko prišteješ še vse detajle, ki bogatijo to glasbo, pa ugotoviš, da ničesar več ne potrebuješ in da je vse v redu.
Med letošnjimi prazniki čas za kekse
Decembrski prazniki so drugačni kot običajno. V vašem otroštvu so bili ti prazniki gotovo čarobni in z otrokom zdaj tudi?
Prav zato, ker sem mama, sem se odločila, da pečem kekse, krasim jelko in podobno. Tega od otroštva dalje nisem počela s takim zadovoljstvom. Ampak zdaj je seveda spet aktualno. Dobra stran korone je, da imamo letos za to dovolj časa. Slaba stran pa, da kekse tudi zares pojem. Če bi nas zametel še sneg, bi bilo res čarobno.
Opera postane všeč vsakemu, če mu je primerno predstavljena
S hčerko Rene smo vas videli tudi na odru. Je bilo videti, da zna nastopati.
Imela sem ta blagoslov, da sem smela v operi Marpurgi oder deliti s svojo hčerko. Izkušnja, ki je ne pozabiš. Ker sva bili na odru skoraj ves čas skupaj, sem lahko bdela nad njo, da ni naredila kakšne škumpe za odrom, recimo splezala na reflektorje. Ker je zelo praktičen otrok, je takoj razumela, kaj se od nje želi. In ko se je to ponavljalo, ji je celo postalo dolgčas. Publika je ni preveč vznemirjala. Nekako raste s tem, da pač nastopamo. Želela bi, da sva na odru spet skupaj, tokrat, da pojeva obe.
Dokler se to ne zgodi, je priložnost silvestrovo, novoletnih pesmi je veliko. Kako boste preživeli zadnji večer v letu?
Čisto po resnici, še ne vem točno, kaj bomo počeli na silvestrovo. Verjetno kaj dobrega skuhali, pa kak večerni sprehod. Prejšnja leta sem velikokrat nastopala ali pa preskok prespala z dojenčkom v naročju.
Pa glasba za ta večer?
Ljudje lahko izbiramo med res raznovrstno ponudbo glasbe za to priložnost. Vsak po svojem okusu. Žal mi je, da letos ne bo Hrestača. Mi si bomo pa zagotovo zavrteli kak valček.
Se operni pevci znate poveseliti?
Seveda se znamo. Želela bi, da je več priložnosti, da se poveselimo. Za odrom je po navadi veselo, razen takrat, ko je zares napeto. Ne veseljačimo pa pred predstavami in ko se zares aktivno pripravljamo na nastope. Pomanjkanje spanja ali kak alkohol ni najboljše za lepo petje. Sicer pa se lahko imamo fajn tudi brez tega.
Novinarski kolegici Meliti Forstnerič Hajnšek ste pred desetletjem, ko ste živeli v tujini, v časopisnem dopisovanju napisali, da ste in boste ostali Mariborčanka ne glede na to, kam vas bo zanesla umetniška pot ali ljubezen. Zdaj v domačem mestu živite in delate. Vam ni žal?
Nikakor mi ni žal. To je moj dom. Verjamem, da so druga mesta bolj vznemirljiva. Ampak pri nas ne izgubiš pol dneva, če želiš z enega konca na drugega. Pri nas je vedno zeleno, pri nas vse poznaš. Tukaj imam družino in mir. Pri nas živijo vsi, ki jih imam rada.
Je za operno pevko verjetno le razlika, ali živi v Mariboru ali v kakšnem večjem mestu v tujini?
V večjih mestih je seveda več priložnosti. Vendar se je iz Slovenije do korone lahko dobro potovalo. Upam, da bo kmalu spet tako. V tem pogledu je Maribor čisto super. Največjo vrednost pa ima lastna, topla postelja po končani predstavi na domačem odru.
Peli ste z Domingom in Bocellijem pred 16 tisoč ljudmi ter doživeli stoječe ovacije in bleščeče kritike v Washingtonu in drugod, a vseeno ostali z obema nogama na zemlji. Tisti, ki vas dobro poznajo, pravijo, da ste preprost človek, srčen, ki vzame delo resno. Od kod vam te vrline?
Nikoli ne zamujam, svoje delo jemljem resno in ga imam rada, spoštujem druge, tudi če so preprosti ljudje. To so stvari, ki so mi privzgojene in so del mene in bodo ostale del mene ne glede na izkušnje. Recimo temu vrednote. Za to se borita umetnost in kultura. Za to damo majhne otroke v glasbene šole, jih naučimo prepoznati, kaj vrednote so, kaj je lepo, kaj jih gane, katera čustva imajo. Naučimo jih misliti po svoje, spoštovati druge. Ali ni vredno vlagati v tole?
Seveda je. Še o konjih vas moram vprašati, ki jih zdaj jahate tudi ob Dravi. So plemenita in elegantna bitja in še zakaj?
Konje obožujem že od nekdaj. Kaj bi dala, da bi kot desetletnica imela svojega konja. Takrat nisem imela te možnosti, bila je le želja. Ne vem, zakaj, konji imajo neko moč, ki te pritegne bolj kot karkoli drugega. In če te, si obsojen na njih za vse življenje.
Naj bo leto 2021 za vse glasbeno, bi si marsikdo zdaj z menoj vred zaželel. Ker glasba odpira duha, odstranjuje omejenost. Imate vi še kakšne posebne glasbene in neglasbene želje?
Rada bi spet kmalu stopila na oder s publiko. V planu imam še veliko novih vlog, likov, ki bi jih rada poustvarila. Želim začeti jutri. Želim tudi, da ljudje spoznajo opero na ta način, da jih pritegne. Zagotovo je za vsakogar kaj primernega. Zagotavljam, da bo opera všeč vsem, če je le prav predstavljena, dozirana in razumljena.
