Mariborčanka Biljana Brodnjak je strastna kolesarka, predvsem pa ljubiteljica ponyjev. To ne nazadnje dokazuje število kilometrov, ki jih je s tem kolesom nabrala v zadnjem letu in pol. Do minulega petka jih je opravila 1715, zdaj jih je gotovo že nekaj zraven. Vsak lep konec tedna namreč izkoristi za kakšen daljši kolesarski izlet v Sloveniji ali pri sosedih v Avstriji, sicer pa se tudi iz Brezja v mesto ali po opravkih, če se le da, poda s svojim ponyjem. Tako daljše kakor krajše ture in izkušnje je na prigovarjanje prijateljev začela tudi popisovati in si na facebooku naredila stran MojPony in jaz. "Sicer nimam pisateljskih izkušenj in to počnem izključno ljubiteljsko, ker preprosto uživam v vožnji s ponyjem," pravi.
Na Vršiču je res noro
Legendarnega Rogovega ponyja je sicer imela že v otroštvu, ko je z njim s Tezna vsak dan vozila k prijateljici v Limbuš. Potem je njen oče kolo nekam dal, preprosto ga ni bilo več, pove. Ko je pred par leti priljubljenost teh koles spet narasla in ko jih je bilo mogoče spet kupiti, je nato lani pridno zbirala točke za trgovske verige, da bi si lahko kolo kupila ceneje. "A kaj, ko je koles nato zmanjkalo! Res sem bila zelo razočarana. Nato se je angažirala vsa moja družina, da so v Celju še našli enega ponyja in jo junija presenetili," je povedala o tem, kako so se začele njene dogodivščine.
Teh se je zdaj torej nabralo že precej, prav vse pridno popiše. "Opisi mojih poti so dobro brani, upam, da tudi veliko ljudem koristni," doda. Maja letos je bila tudi med "norci", ki se s ponyjem brez prestav na tradicionalnem Red Bullovem dogodku Goni Pony podajo na Vršič. "To je res izjemna izkušnja, biti med 1060 udeleženci, res lahko rečemo, da je tisti, ki se poda na takšno avanturo, norec. A je vredno in nepozabno. Vse sorte ljudi je prišlo, denimo ženin in nevesta, marsikdo si je nadel kakšno preobleko, ekipa nekdanjega smučarja Reneja Mlekuža je na primer poganjala pedala v smučarskih čevljih in čeladah. Sama sem potrebovala dve uri in dve minuti ter se tako še uvrstila na seznam rezultatov. Proti koncu mi je bilo res težko, a verjamem, da bi bila prihodnjič boljša," je popisala ta podvig.
Kot turistka do Ruš
Ker je slišala, da je občina dobila nekaj denarja tudi za ureditev Dravske kolesarske poti, se je odločila, da jo preizkusi. "Postavila sem se v vlogo turista, si nadela ljubljansko narečje in po mestu začela spraševati, kje se začne pot. V kavarni Nana so me napotili v TIC po zemljevid, v Hotelu Maribor, pa so mi nato svetovali, da se z njim odpravim k Dravi. Naj povem, da imajo v Avstriji vsi lokali posebna stojala z materiali za kolesarje," primerja. In sklepna ugotovitev poti do Ruš je, da je sicer pot na območju občine Maribor res zgledno označena, da se kolesar ne more izgubiti, a da še precej manjka, da bi bila pot ustrezno urejena.
{facebookpost}https://www.facebook.com/mojpony.si/posts/2002169666527547{/facebookpost}
Na začetku, ob desnem bregu Drave je sicer prijetno, ker je pot v senci, a je pot luknjasta, tudi nevarna, je ugotovila. Pogreša tudi kakšno ograjico, ki bi preprečevala morebiten padec v reko. V Limbušu nato pot dvakrat nezavarovano prečka železniški tir, v Laznici pa poteka po glavni cesti. "Kolesarske poti običajno namreč niso namenjene le kolesarjem, ampak jih uporabljajo tudi sprehajalci, tisti na rolerjih, družine z otroki, zato je bi bilo res dobro, da se to uredi, ker je namenjeno širšemu krogu uporabnikov, da se poskrbi tudi za varnost," pravi iz izkušenj.
Idej ne zmanjka
Sicer pa ima zagrizena kolesarka še veliko načrtov, tako v tujini kot doma. Na zemljevidu okoli Maribora ima še nekaj neprekolesarjenih možnosti za raziskovanje, čez mejo pa se že ozira v Italijo h Gardskemu jezeru, kjer gradijo 140 kilometrov dolgo pot, ki naj bi bila končana aprila. Želja čez prihodnjih nekaj let, ko bo dopolnila 50 let, pa je kolesarjenje po dolini reke Loare v Franciji.
