Zlati časi balkanskega rokometa so izpisani pod okriljem nekdanje skupne države Jugoslavije. Res, da je Juga že 26 let rajnka, in prav je, da tako tudi ostane, a januar je mesec, ko si v zadnjem obdobju v rednih terminih sledijo evropska in svetovna rokometna prvenstva. Zato se v teh dneh - zelo verjetno zaradi pomanjkanja vrhunskih rezultatov - vsaj občasno spomnimo na zlato obdobje balkanskega rokometa.
Dvakrat se je svetilo olimpijsko zlato
Rokomet je postal trofejni jugoslovanski šport pod reprezentančno taktirko hrvaškega trenerja, rokometnega sodnika, rokometnega funkcionarja, publicista in novinarja Ivana Snoja. Časi v komunistični državi so bili pač takšni, da je tisti, ki je enkrat sedel na pomembno funkcijo, tam tudi ostal. Snoj je postal rokometni menedžer Jugoslavije že leta 1951, funkcijo pa je zapustil šele leta 1978. Ob pomoči trenerja, Hrvata Vlada Štencla, je Jugoslavija takrat v vitrini že imela zlato olimpijsko medaljo. Jugoslovanski rokometaši so jo osvojili v Münchnu leta 1972. Tam, kjer se je z napadom Palestincev za delegacijo izraelskih športnikov rodil moderni terorizem, ki je za zmeraj zaznamoval tudi olimpijske igre.
Štencl je kasneje zapustil Jugoslavijo, kar je bilo za tiste čase dokaj nenavadno početje, skorajda izdajstvo. Preselil se je v Nemčijo, kjer je šest let kasneje Nemce pripeljal do zlata na svetovnem prvenstvu. V trenerski karieri, ki jo je zaključil pred devetimi leti, je vodil številne nemške klube.
Rolando Pušnik v zlati generaciji '84
Bosanec Abas Arslanagić v vratih. Hrvati Hrvoje Horvat, Miroslav Pribanič, Zdravko Miljak, Zdenko Zorko, Dobrivoje Selec, Albin Vidović ter Srbi Branislav Pokrajac, Đorđe Lavrnić, Slobodan Mišković, Zoran Živković, Milan Lazarević in Nebojša Popović so v Münchnu 1972 spisali zgodbo, ki je Jugoslavijo pripeljala do prvega rokometnega olimpijskega zlata.
Ponovila jo je reprezentanca, v kateri je bil Črnogorec Veselin Vujović, leta 1884 v Los Angelesu, v njej so bili še Srbi Jovica Elezović, Mile Isaković, Milan Kalina, Slobodan Kuzmanovski, Dragan Mladenović, Zdravko Rađenović, Momir Rnić in Veselin Vuković, Hrvati Mirko Bašić, Pavle Jurina, Branko Štrbac, Zdravko Zovko, Bosanec Zlatan Arnautović in slovenski vratar Rolando Pušnik (ta je bil sicer na finalni tekmi rezerva).
Vsak po svoje
Ne dvomimo, da bi jugoslovanski rokometaši osvojili tudi evropsko prvenstvo, a to tekmovanje poznamo šele od leta 1994, ko je Jugoslavija že razpadla. Zadnji veliki uspeh jugoslovanskih rokometašev je tako bronasta olimpijska medalja leta 1988 v Seulu, z Veselinom Vujovićem v osrednji vlogi, a tudi z Iztokom Pucem in Ronaldom Pušnikom. Za Jugoslavijo so takrat zlato medaljo osvojili vaterpolisti, košarkarji in košarkašice so bili srebrni. To govori o izjemni športni naciji, ki se je na Balkanu sicer pogrezala v državljansko vojno in ki ji je grozil razpad.
Dokončno je država razpadla leta 1991 - z odhodom Slovenije. V nadaljevanju sta se osamosvojili tudi Hrvaška in Makedonija. S štiriletno vojno slednjič še Bosna in Hercegovina. Srbi so še nekaj časa vztrajali v jugoslovanski skupnosti s Črnogorci, na koncu sta se osamosvojili tudi ti dve bivši republiki.
Rokomet je v teh prostorih ostal pomembna športna panoga. Na evropskem prvenstvu, ki se ta konec tedna končuje na Hrvaškem, so sodelovale vse nacije bivše Jugoslavije - z izjemo Bosancev. Slovenci smo v predskupini imeli kar dve bivši republiki - Črno goro in Makedonijo. V predtekmovanju so prvi obstali Črnogorci. Hrvati, Makedonci, Srbi in Slovenci so si izborili nastope na glavnem turnirju.
Med dvanajstimi najboljšimi ekipami iz Evrope so bile tako kar štiri iz nekdanje Jugoslavije. Najmočnejši so brez dvoma Hrvati, tudi že osvajalci dveh zlatih olimpijskih medalj, z zlato medaljo s svetovnega prvenstva. Manjka jim samo zlato na evropskem prvenstvu, ki ga ne bodo osvojili niti letos, ko so prvenstvo pripravili doma. Čeprav so imeli temeljite priprave na prvenstvo, med drugim so vpoklicali tudi prvega selektorja v zgodovini samostojne Hrvaške Lina Červarja, in četudi imajo zelo kvalitetno moštvo, so ostali brez končnih bojev, zatem ko so v odločilni tekmi glavnega turnirja izgubili s Francozi. Ta ekipa je bila krvnik Hrvatov že na svetovnem prvenstvu leta 2009, ki so ga prav tako organizirali sami - le da so takratno generacijo Ivana Balića premagali v velikem finalu in Hrvati so prišli do drugega mesta.
Pobiramo drobtinice
Slovenci imamo z velikih tekmovanj v zbirki dve medalji - srebrno z evropskega prvenstva leta 2004, ki smo ga gostili sami, in bronasto s svetovnega prvenstva leta 2017 v Franciji. Pri tem bo tudi ostalo, saj so ta teden Slovenci v odločilni tekmi evropskega prvenstva s Čehi le remizirali, zatem ko jim je dan prej uspelo poraziti Španijo, ki si je sicer zagotovila polfinale in s tem boj za medalje. Čehi, ki so najbolj prijetno presenečenje tega prvenstva, so si na koncu izborili tekmo za peto mesto s Hrvaško.
Dolgo smo bili prepričani, da bi ta tekma prinašala neposredno uvrstitev na naslednje svetovno prvenstvo, ki ga skupaj gostijo Nemci in Danci. Da se bodo s tega evropskega prvenstva tri ekipe uvrstile na naslednje veliko tekmovanje. A je predsedstvo EHF lani junija na seji, s katere ni bilo nobenega zapisnika in nobenega sporočila, spremenilo dolgoletno prakso tovrstnega uvrščanja ekip na osnovi rezultatov. Tokrat se bo na svetovno prvenstvo uvrstila le ena ekipa - Švedska ali Španija. Dva polfinalista evropskega prvenstva (Francozi, aktualni svetovni prvaki, in Danci, gostitelji naslednjega prvenstva) sta na SP že uvrščena. Evropski rokometni vrh si tako za svetovno prvenstvo pušča dve mesti, ki jih bo zapolnil po svoji presoji, z dodelitvijo tako imenovanih wild cardov, povabil izbrancem.
Nekaj tovrstnih odločitev v zgodovini že poznamo. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo pred dvema letoma so slovenski rokometaši denimo premagali in izločili Norvežane. Skandinavce so potem na prvenstvo povabili prav s takšnim posebnim povabilom. Takrat so Slovenci osvojili tretje mesto, Norvežani pa so bili poraženi šele v finalu in so osvojili srebrno kolajno.
Podobno se pred tremi leti na svetovno prvenstvo v Katarju niso uvrstili Nemci. Svetovna rokometna organizacija je takrat izločila Avstralce in povabila Nemce. "Wild carde imajo zato, da rešujejo tiste bogate reprezentance, ki so zašle v težave," je to odločitev rokometnih funkcionarjev komentiral slovenski selektor Veselin Vujović. Jezen, ker je za majhne rokometne države, kamor sodijo vse države bivše Jugoslavije, na velikih tekmovanjih vse manj prostora.
Razpršena kvaliteta
Na strani Balkana je še zmeraj kvaliteta, ki pa je resda precej razpršena. Neverjetno je tudi to, da vsem tem državam uspe sestaviti tako močne reprezentance, medtem ko na evropski ravni v državah že dolgo ni omembe vrednih klubov. Ni niti močnih državnih prvenstev. Talentirani rokometaši se morajo zelo hitro preseliti v katero od evropskih držav, kjer se lahko izoblikujejo v kvalitetne igralce. Do nedavnega je bila Slovenija njihova vmesna postaja.
Ivan Čupić, Željko Musa, Denis Buntič, Ivan Pešić, Marino Marič, Momir Ilić, Nemanja Zelenović, brata Burić so samo nekateri med njimi, ki so se kalili v Sloveniji. A tako Celje Pivovarna Laško kot Gorenje Velenje sta omejila klubske proračune in tam jim več ne zmoreta ponuditi niti zmernih plač, brez katerih pač ni vrhunskega rokometa.
