Matjaž Gruden, Slovenec v Strasbourgu
"Napačno je misliti, da je možno katerikoli večji problem rešiti zgolj s krompirjem."
Douglas Adams
Zgodba o domnevnem vzponu in propadu populizma gre približno takole. Najprej je Fukuyama, očitno prezgodaj, razglasil konec zgodovine. Potem se je zgodil brexit, nato še Trump. Ponižano in razžaljeno ljudstvo se je dvignilo proti skorumpiranim elitam in nezaustavljivi val, kaj val, cunami ljudskega gneva je zagrozil, da bo zadal smrtni udarec ustavni parlamentarni demokraciji, človekovim pravicam, mednarodnemu sodelovanju, solidarnosti, humanizmu, evropskemu povezovanju in kar je še podobne liberalne navlake. Potem se je zgodil preobrat. Najprej so Avstrijci glasovali proti svobodnjaškemu kandidatu za predsednika, nato je na Nizozemskem Geert Wilders dobil po nosu in na koncu je še Emmanuel Macron kot sveti Jurij zapičil demokratično kopje v populističnega zmaja. Angela Merkel se bo jeseni le še sprehodila do svojega četrtega zaporednega mandata in na sedmini v spomin na preminule populistične in druge alternative nazdravila z litrsko kriglo brezalkoholnega weißbiera. Karikirano? Morda, a kakršenkoli resnejši opis bi bil krivičen do analiz in medijskih poročil, ki novejšo svetovno in evropsko zgodovino prikazujejo vse bolj bombastično, predvsem pa poenostavljeno in črno-belo. Zapletene zgodbe očitno ne gredo v promet.
