Urška Taufer
Urški
»Serije so tudi nekaj, kar sem od daleč opazovala, in šele zdaj, ko sem poskusila tudi sama, mi je jasno, kakšno težko delo je to. In težko na popolnoma drug način, kot smo vajeni po gledališčih. Če tam iščemo meje svojega notranjega sveta, tukaj včasih hodimo po meji fizične vzdržljivosti. Ne samo igralci, zraven je še ogromno ljudi, ki jih na ekranu ne boste videli, ki po dvanajst ur skoraj vsak dan delajo, da je serija posneta.«
»Zjutraj rada spim čim dlje ... Moj najljubši čas dneva so bile noči - tam od 22. ure, ko končamo vaje v gledališču, do 3. ure zjutraj - ki sem jih imela samo zase, čas neke svobode in tišine, ko ni nihče več pokonci in ni nobenih nujnih opravkov. Odkar snemam, to večinoma ni več mogoče, ker se večkrat zgodi, da ob štirih zjutraj že zvoni budilka. Zgodi se tudi, da ni časa, da bi tekst lahko v miru prebrala, ga razdelala in se ga počasi naučila, včasih ga je treba kar zmetati vase, skupaj z jutranjo kavo, in res je neverjetno, kako se spomin izboljša - tekst prebereš in je že v glavi.«
Članek je bil objavljen v reviji STOP.