Red na Dobu, ker se vsak boji vsakega

Na tej strani kapije se bo zapornik srečal z nenapisanimi zaporniškimi pravili, ki mu povečajo možnost preživetja. Zaporniška pravila oziroma zaporniški kodeks so pravila, po katerih si zaporniki organiziramo življenje v zaporu. Naša pravila se bistveno ne razlikujejo od družbenih pravil, le da so v zaporu specifično prirejena za to okolje in v družbi zunaj zapora niso sprejeta. Zelo preprosto povedano: kjerkoli smo ljudje, imamo naravno potrebo po organiziranem življenju oziroma hierarhiji, kar je sicer značilnost vseh živih bitij in nuja za njihov obstanek. Brez organizacije in pravil ljudje nismo zmožni preživeti. Tudi zunaj zaporniških zidov so pravila, in če jih kršiš, končaš med nami. Skupaj z našimi pravili, torej kodeksom obnašanja.
Tako začne svoje zapise o delovanju zaporniškega podzemlja v našem največjem zaporu na Dobu obsojenec Bojan Žalik. Za rešetkami je že nekaj več kot petnajst let. Zaradi umora Janka Makoterja, podjetnika s Cvena pri Ljutomerju, je bil obsojen na tridesetletno zaporno kazen. V zaporu se mu je marsikaj zgodilo, v zadnjem letu je pomislil, da bi opažanja o tem, kaj se dogaja v taki ustanovi, še posebno, kako deluje zaporniško podzemlje, delil z drugimi. Napisal je nekaj več kot sto strani resničnih zgodb, ki so se zgodile med zaprtimi. Večer je prvi slovenski medij, ki mu je Žalik zaupal svoje poglede v skrivnostni svet zaporniškega podzemlja, kjer veljajo posebna, stroga pravila. Kdor se jih ne drži, je kaznovan. Žalik je zgodbe, ki bi jih rad združil v knjigo, ki bi bila prva takšna pri nas, naslovil Živeti po nenapisanih pravilih.

Kako vpeljejo sveže meso

“Po vstopu v zapor je vsak zapornik podvržen zaporniškim pravilom in se mora ravnati po njih. Novodošle zapornike stari zaporniki imenujemo sveže meso ali krajše sveži. To so tisti, ki so prvič v zaporu. Obvezno se jih vpelje v zaporniška pravila, saj se ne pričakuje, da bi jih poznali. Tiste, ki so že bili v zaporu, pa imenujemo stara kljuka. Od njih se pričakuje, da že obvladajo naša pravila. Starejše zapornike praviloma spoštujemo bolj kot mlajše, saj nam to nalaga kodeks. Času, preživetemu v zaporu, rečemo, da si moral ležati ali sedeti v zaporu. V medsebojnih odnosih se zavedamo, da je nasprotje spoštovanja sovraštvo. Zamere se ne pozabijo, maščevanje, če je iz pravih razlogov in če je opredeljeno v naših pravilih, je sprejeto vedenje. Zato imamo vedno nekoga, ki je zadolžen, da se sveži vpeljejo v naš sistem. To počnemo iz čiste nuje in da bi se izognili težavam, ki jih lahko povzročijo prišleki. Tisti, ki jih vpelje v naš zaporniški svet, je lahko izbran od zapornikov ali pa se sam javi. In če nima nihče nič proti, lahko ta, ki mora zelo natančno poznati naša pravila, z njimi seznani sveže. Ta oseba je praviloma tudi neke vrste razsodnik oziroma sodnik pri sporih, ki nastanejo med zaporniki. Njegova sodba je vedno pravilna in dokončna, nihče ne sme dvomiti o njej. Funkcije članov podzemlja se med zaporniki prenašajo po ukazu prejšnjega, ki je opravljal neko funkcijo. Ostali zaporniki ga sprejmejo, če ta funkcionar živi strogo po kodeksu. Posebnih nazivov za takšne funkcije nimamo zaradi zaposlenih v zaporu, ki zaradi tega težje odkrijejo, kdo izmed nas je na določenem položaju. Tudi zato se med seboj kličemo po imenih ali vzdevkih, brez dodajanja funkcije. Če nekoga kličemo po njegovi funkciji, je to po našem kodeksu prekršek,“ pravi Žalik.

Na dnu lestvice je nujno zlo

Zaradi zaporniških pravil najde vsak svoje mesto in položaj med zaprtimi. Spoštovanje in upoštevanje zaporniških pravil prinaša predvsem red in tisto, kar je vsakemu najpomembnejše v zaporu. “To je občutek varnosti, kar je v bistvu zaščita od nas samih, saj se zaporniki zavedamo, kakšna grozljiva dejanja je sposoben narediti človek, in tega ne smemo nikoli pozabiti. Takšni ljudje v zaporu živijo skupaj, prav zaradi tega je potreben zaporniški kodeks. Ker se vsak boji vsakega in ker mora biti v zaporu red. Samo tako je namreč možno preživeti v zaporu," dodaja Bojan Žalik.

Kodeks je zid, pravila so opeke

Kodeks zapornikov si najlažje predstavljamo kot zid, pravila pa so opeke. Če opeka ni pravilno oblikovana in postavljena, se zid poruši. Vsak je dolžan po kodeksu podpirati ta zid, ki so naša pravila. Tako nastane red. Zato je včasih selekcija opek zelo kruta, saj pomeni obstoj celotnega zida. Preden nekoga resnično sprejmemo medse, ga moramo izpostaviti določenim preizkušnjam, da se ugotovi stopnja lojalnosti do naših pravil in do zapornikov. To nam določa kodeks. Čim bolj je po uveljavljenih družbenih merilih kruta preizkušnja, tem bolj bo človek lojalen do naših pravil. Če je seveda uspešno opravil takšno preizkušnjo. Takšna je miselnost zapornikov. Če se zapornik želi visoko uvrstiti na hierarhični lestvici, bo podvržen preizkušnjam, ki jih vsak ne more opraviti. Tisti, ki preizkušnjo opravijo, si pridobijo status nedotakljivega. Njihov sloves se bo med zaporniki ustno prenašal še dolgo po opravljeni preizkušnji. Ko pa bodo spomini na zapornikovo preizkušnjo začeli bledeti, bo moral znova opraviti podobno preizkušnjo, če hoče ohraniti svoj visoki položaj med nami. Drugače naš sistem pravil ne more funkcionirati. Veliko jih ne opravi postavljene preizkušnje in zaradi razočaranja in sramote lahko storijo tudi samomor. Imamo tudi določene skrivnosti, ki jih po kodeksu ne smemo povedati tistim, ki ne upoštevajo naših nevidnih pravil,“ dodaja Žalik.

Višja kazen te načeloma razvrsti višje

Poleg zaporniških pravil obstaja tudi zaporniška hierarhija, kjer se obsojenci med seboj razporedijo po stopnjah na lestvici lojalnosti do njihovega kodeksa.
“Ljudje smo po svoji naravi podvrženi razporejanju vsega okoli nas, predalčkanje je v naši naravi. Tako tudi v zaporu izvajamo selekcijo v vsem in pri vseh. Tako nastane hierarhija. Merila na lestvici se med položaji razlikujejo. V osnovi je prednost imeti višjo kazen za višji položaj na lestvici. Seveda se pri tem v prvi vrsti meri stopnja lojalnosti do kodeksa. Osnovno merilo sta tudi kaznivo dejanje in način izvršitve. Nekateri med zaporniki so izvršili kazniva dejanja tako, da se jim drugi zaporniki nagonsko podredijo. Če je zapornik storil kaznivo dejanje, katerega nihče drug ne bi upal storiti, je takoj izbran in postavljen v sam vrh zaporniške hierarhije, saj ga zaporniki sprejemajo brez potrebe po dokazovanju, ker je že skozi dejanje pokazal, iz kakšnega testa je. Za kazniva dejanja pa ne veljajo vedno ista merila, še posebej pri nesmiselnih in brutalnih umorih, ki jih je zapornik storil iz nekih osebnih nagibov. Takšni zaporniki so manj spoštovani in so bolj proti dnu lestvice,“ pravi Žalik.

Ključ preživetja je odpuščanje

Tisti zapornik, ki ne spoštuje zaporniškega kodeksa, je kaznovan. “Kršitve delimo na sprejemljive in nesprejemljive. Lažje so tiste, ki povzročajo slabo voljo med nami in so posledica osebnostnih lastnosti posameznika, kar še do določene mere toleriramo. Hujše kršitve, do katerih pa ni nobene tolerance, so cinkanje (tožarjenje, ovajanje), špijoniranje, spletkarjenje, kletvice, v katerih se omeni mater, nevračanje dolga, pridobitev uradne ugodnosti čez hrbet drugih, maltretiranje sojetnikov iz osebnega zadovoljstva in zavrnitev izvajanja naših pravil. Kazni so primerne teži kršitve. Če je zapornik kršil pravila kodeksa, o tem vsi izvedo in je to zanj velika sramota. Zanimivo, da kriminalce, ki ne poznajo drugačnega življenja od kriminalnega, zunaj zapora ni sram kršiti družbenih norm in zakonov. Bojijo pa se, predvsem zaradi sramote, ki jih čaka, prekršiti zaporniška pravila. Najhujša kazen med nami je izobčenje.
Izobčeni dobi naziv "pička“ in tako se ga imenuje javno, pred vsemi. Za hujše kršitve je značilno, da je zamera vedno sprožilec nečesa. Zato je treba zelo paziti, da se ne povzročijo zamere. V zaporu se mora vsak naučiti odpuščati, če hoče preživeti. Umetnost preživeti zapor je sila preprosta. Če se držiš naših nenapisanih pravil, boš dostojanstveno preživel svoj čas v zaporu in boš šel na prostost z dvignjeno glavo. Ker si ostal človek,“ zaključuje Bojan Žalik.