Ob vsakem novem Prešernovem prazniku smo samo še bolj narazen - ne toliko s pesnikom kot sami s sabo. To sem napisala v takem prazničnem uvodniku pred petimi leti in velja tudi za prešernovanje 2021. Pa vendar je letos marsikaj drugače. Kulturna bilanca težkega koronaleta je še bolj porazna, umetniki še bolj na psu. Ob srhljivem političnem resničnostnem šovu, ki se je odvijal domala vse leto, smo na predvečer kulturnega praznika bolj prazni kot praznični. Prešernovski resignacija, kriticizem in uporništvo danes legajo na nas z vso težo trenutka, ki je ta čas spet bolj po meri Jovanu Veselu Koseskemu kot revnemu frajgajstovskemu kranjskemu advokatu in pesniku.
Nekdanji predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada z najudarnejšimi govori v zgodovini proslav, Vinko Möderndorfer, je dejal, če bi bil govornik na proslavi danes, bi govoril o napovedi genocida kulture, o politiki, ki spreminja duha kulture, ki reže od državnih sredstev kulturnike, ki niso všeč aktualni oblasti. Stranke SD, SAB, LMŠ in Levica so včeraj vložile interpelacijo zoper kulturnega ministra Vaska Simonitija - kot "največje darilo slovenski kulturi ob prazniku". Očitajo mu, da ne deluje v javnem interesu in v dobrobit slovenske kulture ter samovoljno vodenje kulturne politike zgolj po meri SDS. Predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc je na strani ministra, kar je prvič v dolgi zgodovini pisateljskega društva. Doslej so bili v pisateljski organizaciji zmeraj kritični do vseh kulturnih ministrov, levih in desnih, tudi če so izšli iz njihovih vrst. Merčeva obramba ministra in predtem nasprotovanje javnim pisateljskim kritikam janšizma je le še en dokaz o neznosni razcepljenosti duhov. Danes se je zbanalizirala na spraševanja o tem, ali minister kulturo sovraži ali ne. Res groteskna dilema, nevredna kulturne države.
Nagrajeni osmerici umetnikov letos prvič ne bo treba nemočno stati sredi odra Gallusove dvorane in poslušati utemeljitev. Večini je odleglo in jim prej posneta proslava v Narodni galeriji kar ustreza. Letos tudi ne bo govorniškega kritičnega grmenja v prvo vrsto politikov. Tudi apokrifni Prešeren - kot lani iz ust Magnifica - ne bo buril duhov. Pred Cankarjevim domom nihče ne bo protestno zakuril kontrabasa in nagrade ni nihče zavrnil. Danes tudi še ne vemo, ali bomo vnovič zehali ob dolgočasnem akademizmu vsakoletnega državniškega ''spektakla'' v Cankarjevem domu. Upamo, da glede na izkušnje zadnjih državnih proslav ne bomo vnovič priča domačijskemu, ljubiteljskemu, omlednemu domoljubju, kakršno nam ob slavnostnih priložnostih rada servira aktualna oblast.
Ampak letošnji osrednji Prešernov lavreat Feri Lainšček kljub vsemu ni pesimist: "Na literaturo se bomo vedno lahko zanesli, ker je tihotapila skozi čas vrednote. Tudi takrat, ko je vse drugo vmes zatajilo. Verjamem, da bo tako tudi v prihodnosti, pa kakršna koli že bo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
