"Ne morem verjeti, da poslušaš Joni Mitchell," Alan Rickman s tako značilno angleško subtilno ironijo bolj oklofuta po duši kot z zanimanjem vpraša svojo prevarano ženo Emmo Thompson. Ki z enako natančno pikrostjo možu, omamljenemu s krizo srednjih let, ne ostane dolžna: "Prav Joni Mittchell je tvojo hladno angleško polovico naučila čustvovati." V ozadju za mnoge dolgoletne zakonce boleče znanega in zato nepozabnega filmskega kadra pa nežno teče River z albuma Blue. Ena tistih velikih in pomembnih pesmi, ki so postale nekakšna elegija ženskemu hrepenenju po pobegu.
Kako se film Love Actually razpleta? Rickman, pod vplivom razburkanih moških hormonov, prav klišejsko za božično presenečenje tajnici, enako klišejski "pisarniški fufici", izbere kičasto zlato ogrlico. Točno tisto, ki jo povsem naključno odkrije žena in se je je kljub odvratnosti celo veseli, v prepričanju, da bo končno spet deležna nekje na (pre)dolgi skupni poti izgubljene ljubeče pozornosti. Dokler je na trdna tla za ovojnim papirjem na božični večer ne spusti - Johni Mitchell, seveda! Tokrat z albumom Both Sides, Now in zgodbo o dokončni izgubi vseh iluzij o ljubezni, ki jo je pevka med branjem Saula Bellowa spesnila na letalu. Ko se je zavedla, kako je čas zmaličil oblake in jih z angelskih las, kepic sladoleda, puhastega perja za zmeraj spremenil v črnino, ki ji zakriva sonce. Težke solze prevarane žene, na katero se med poslušanjem spoznanja, ki si ga s pevko delita, zruši to črno nebo, pa popolno limonado spremenijo v mojstrovino.
Ker laže vsak, ki ne prizna, koliko vzponov, padcev, žalosti, jeze, prepirov, predvsem pa tolerance ob kronološko nesinhroniziranem divjanju hormonov zahtevajo partnerske zveze. In če po tridesetih, štiridesetih letih vprašaš preživele brodolomce, kako jim je uspelo, ti nihče iskren pri zdravi pameti ne bo rekel, da je bila poezija. A na koncu je vendarle zmagala ljubezen. Ker po tem, ko že šestdesetič spakiraš stvari in si naročič taksi, da te za zmeraj odpelje čim dlje iz zveze, postaneta delitev strehe nad glavo in stroškov nepomembna. Ostajamo lahko ali se vračamo zgolj zaradi čustev, ki se nam zdijo nujna, da (pre)živimo, vonja, ki nas edini pomirja, obljublja znano varnost na višjih nivojih uglašenega ritma, ki ustreza našemu bitju. In zato, ker ne želimo po svetu zahrbtnih laži, prevar, praznih obljub, velikih besed, nedosegljivih pričakovanj nikoli več hoditi sami, se na stara leta spet tako tesno prepletamo, kot da nas kdo želi na silo razdvojiti, in skupaj obiskujemo celo stranišča.
Res pa je, da ljubezen za življenje nujno potrebuje slepo vero. Na srečo usoda igra igro s (samo)svojimi pravili in še tako previdno zadržane z največjim mozoljem na obrazu in s sladoledom v roki spotakne življenjski ljubezni naravnost v naročje. Da jo dvigne iz prahu prekinjenih, nesmiselnih, povsem zgrešenih zvez in spet zaživi - ljubezen. Ko vam bo najtežje, naj vas zato tolaži druga misel iz zgornjega filma o nasprotni strani iste medalje: "Kako lahko veš, da si zaljubljen? Ko ležiš v postelji in ne moreš zaspati, ker se ti zdi realnost boljša od iluzije ..."
