Pri obrti, kot je kovaštvo, se zdi povsem logično, da se prenaša iz roda v rod in da mlajše generacije nadaljujejo družinsko tradicijo. Tilen Šumah, Kotuljec, je s poklicem, za katerega se včasih zdi, da izginja, začel prvi v družini. Po končani gimnaziji na Ravnah se je vpisal v Višjo strokovno šolo, uresničil pa željo po odprtju dopolnilne dejavnosti in resnejšem ukvarjanju z umetnostnim kovaštvom.
Prostor sta mu v Mežici za svojo hišo odstopila babica in dedek, slednji z veseljem pove, da Tilnovo dejavnost podpira. "Dala sva mu prostor tu, kjer smo včasih imeli živino. Naj ustvarja, zakaj pa ne," pove po tem, ko ga pohvali, da je vztrajen in da dela z velikim veseljem. Pa je to dovolj, da se s tem poklicem v današnjem času preživi? Primer uspeha je zagotovo Slovenjgradčan Vladimir Zupančič, ki je za svoje delo prejel zlato vitico, največje priznanje za rokodelstvo Obrtne zbornice Slovenije, in se s kovaštvom ukvarja že 30 let. Iz Sursa so sporočili, da konec junija 2017 beležijo nekaj manj kot 500 zaposlenih ali samozaposlenih kovačev. Popularnosti poklica pritrdi tudi Zupančič: "Za kovaštvo je še vedno veliko zanimanja." Je član društva kovačev, ki bo imelo prihodnje leto v Murski Soboti že drugo srečanje.
Poudari pa tudi, da kovač ne more biti vsak in da se mora "železo kot kovina oblikovati tridimenzionalno, da se pokaže oblika, da služi namenu in da je lepega videza. Temu jaz rečem umetnostno kovaštvo in to Tilen tudi zna."
Učili so ga mojstri
Ob Zupančiču se Šumah večkrat obrne še na mojstre Franca Vačuna, Ivana Praznika in Miho Krištofa. Slednji ga je po njegovih besedah naučil največ, pri njem je bil en teden in ta ga učil po učbeniku kovaštva, ki ga je spisal sam. "Dela kot v šolskem programu," pravi Šumah. In to je tisto, kar pri nas tudi manjka. Za opravljanje poklica kovača moraš pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo. Paradoks, ki ga izpostavlja, je, da moraš prej opraviti izpit, šele kasneje pa se začneš učiti za poklic. Mladih, ki bi se s kovaštvom resneje ukvarjali na Koroškem, sploh ni, Šumah pa pove še, da "tistih nekaj ur, ki jih srednje šole namenijo prikazu poklica, zagotovo ni dovolj, da bi koga dejansko kaj naučili, lahko pa vsaj vzbudijo zanimanje".
So pa v našem okolju starejši kovači, sicer večinoma v pokoju, in podpore teh ne manjka. Izpostavlja pa: "Tisti, ki so pravi mojstri, 'z znanjem ne šparajo'. Na drugi strani se najdejo tudi takšni, ki jim pravim 'pozerji', ker veliko že narejenih delov kupijo od drugih, potem pa za to mastno zaračunajo, kot bi jih naredili sami". Svojih projektov se v celoti loteva sam, tu in tam mu na pomoč priskoči oče. "Lesene ročaje za nože bi lahko naročil tudi od drugih, pa se mi zdi bolj smiselno, da jih izdelam s pomočjo očeta in je tako vsakemu naročniku prilagojen točno po njegovi roki," pove in doda, da so njegove cene glede na konkurenco nizke. Tako za osnovni model noža odštejete 150 evrov, navzgor pa zaradi neskončnosti želja ni meja. Se je pa že zgodilo, da so mu očitali previsoko ceno. Anekdota, ki mu je najbolj ostala v spominu, je, da stranka ni bila pripravljena odšteti toliko denarja, bi mu pa vseeno prinesla nekaj nižjecenovnih nožev, da bi jih nabrusil, z željo, da bi bili enako ostri kot njegovi. "To seveda ne gre, že zaradi same sestave materiala," z nasmehom razlaga Šumah. Pa vseeno pravi, da spoštovanje do poklica ostaja, ročno delo je še vedno cenjeno.
Nobena kovačija ni pospravljena
Tilnova kovačija ali Noriški ogenj, kot ji je nadel ime po keltski provinci Norik iz Koroške, kjer so bili specialisti za železarstvo, je resda majhna, a ko razkaže prostor, je strast do tistega, kar počne, več kot očitna. Ob vstopu takoj opomni: "Nobena kovačija ni pospravljena. No, mi že vemo, kje imamo kaj." Kljub majhni delavnici pa je bil velik njegov zadnji projekt. Za prevaljsko podjetje Ekstera je izdelal ograjo na stopnicah, kar je zahtevalo nekaj manj kot 400 ur dela. "Vesel sem, ker so imeli zaupanje vame in mi prepustili vse od dizajna do dejanske izdelave," pove. Poleg tega za bližnjo prihodnost načrtuje še masovno izdelavo najbolj priljubljenega modela noža, kljub temu da ima pred seboj še nekaj let šolanja in je pot do "full time" kovaštva, za kar si prizadeva, še dolga. V povezavi z noži pa pove še to: "Poskrbel bom, da bo izdelek ostal kvaliteten, saj je to tisto, za čimer stojim."
