Kot igralka in svetlolasa lepotica je Grace Kelly očarala Alfreda Hitchcocka, da jo je izbral za muzo v svojih treh filmih, ki so ji prinesli mednarodno filmsko prepoznavnost. Na lestvici Ameriškega filmskega inštituta zaseda trinajsto mesto največjih ameriških ženskih filmskih legend. Bila je igralska ikona svojega časa, ki je v petih letih ob najbolj znanih filmskih šarmerjih, kot so bili Clark Gable, William Holden in Gary Copper, odigrala vloge v enajstih filmih, postala ljubljenka občinstva in padla v oči monaškemu knezu Rainierju III. Najbolj zaželen aristokratski samec je iskal nevesto, ki bi mu z rojstvom potomca omogočila ohraniti suverenost male kneževine, ki bi ji sicer grozila priključitev k Franciji.
"Ne skrbi, draga, postalo bo vse hujše"
Ambiciozna in podjetna igralka
Grace Patricia Kelly se je kot tretja od štirih otrok leta 1929 v Filadelfiji rodila v premožno družino samoniklega gradbenega milijonarja. Oče je bil potomec irskih priseljencev, mama nemška aristokratka, katere družina je bankrotirala in se preselila v Ameriko. Športno naravnana družina, v kateri je bil oče trikratni nosilec zlate olimpijske medalje v veslanju leta 1920, mama pa prva profesorica atletike na Pensilvanijski univerzi, pač ni bila pravo okolje za mlado Grace. Bila naj bi bolj "pozabljeni" otrok, od katerega niso kaj prida pričakovali. Oče je ni znal pohvaliti, bil je pa mojster ciničnih pripomb. Mama čustveno hladnega odnosa ni kazala le do otrok, marveč tudi pri prenašanju moževih skokov čez plot. Slabotnega zdravja Grace ni sledila športni karieri, ki je bila spodbujana v matični družini, marveč je že kot najstnica začela slediti igralski.
Dva milijona dolarjev za prestol
Nato se je pojavil on - šest let starejši monaški princ Rainier, ki je bil pod močnim pritiskom končno najti si nevesto, ki mu bo rodila prestolonaslednika. Podobno kot Grace je imel precej osamljeno otroštvo. Zaradi ločitve staršev je njega in sestro vzgajal dedek. Kot najstnik je bil deležen marsikatere zbadljivke zaradi svoje polne postave. Šolal se je v Angliji in Švici ter med drugo svetovno vojno služil v francoski vojski. Po dedovi smrti je zasedel prestol in imel ambiciozne načrte za majhno kneževino.
Spoznala sta se v času filmskega festivala v Cannesu leta 1955. Kellyjevo je revija Paris Match povabila v monaško palačo na fotografiranje s knezom in svojega princa je čakala debelo uro. A ga je kljub temu zaznala kot izjemno šarmantnega. Sledilo je medsebojno dopisovanje, princ Rainier pa si je nato omislil obisk pri njeni družini v Ameriki. Grace je staršem končno predstavila nekoga, ki se jim je zdel primeren za moža, in je tudi njim, samoniklim gradbenim milijonarjem, odpiral vstop v snobovsko družbo.
Dogodki pred objavo zaroke niso bili za mlado igralko prav nič pravljični. Mučna so bila knezova pogajanja z njeno milijonarsko družino, kolikšno doto bo prinesla osiromašenemu princu, ki je bil na čelu Monaka že šest let. Številka se je ustavila pri dveh milijonih dolarjev, pa tudi njena mednarodna popularnost je mali kneževini obetala večji turistični razcvet.
Versko družinsko ozadje je pričalo o njeni katoliški primernosti za monaški dvor, sledili so še natančni zdravniški pregledi, ki so potrdili njeno sposobnost roditi prestolonaslednika. Sklenila sta predporočno pogodbo, na osnovi katere bi knez v primeru ločitve dobil popolno skrbništvo nad njunimi otroki dinastije Grimaldi. Grace jo je podpisala ob zgražanju njenih prijateljev, kako se lahko že vnaprej odpove še nerojenim otrokom. A pretehtala je njena prepričanost v popoln uspeh zakonske zveze z monaškim knezom. Manj kot v letu dni je bila objavljena zaroka, tri mesece in pol kasneje je že bila poroka.
Na poroki je sovražila vsako njeno minuto
Zgodba, da bo Kellyjeva nevesta princa Rainierja, je bila tako vroča, da jo je celo štiristo novinarjev želelo spremljati na ladji, s katero je priplula iz Amerike v Monako, drugo najmanjšo državo na svetu (za Vatikanom). Sprejem množic je bil veličasten, manj tisti v družini, kjer ni prišla na enako valovno dolžino ne z Rainierjevo materjo in ne s sestro. Slednja jo je imela za vulgarno Američanko, neprimerno naslova kneginje. A Grace ni bila prva Američanka, primožena v knežjo družina. Rainierjev pradedek se je poročil z Alice Heine, ki se življenju na knežjem dvoru ni uspela privaditi in je pobegnila po enajstih letih zakona.
Takratno poroko stoletja je preko televizijskih ekranov spremljalo trideset milijonov ljudi. Dvodnevna poročna slovesnost, za katero je Kellyjeva kasneje dejala, da je sovražila vsako njeno minuto, se je odvijala v prisotnosti svatov aristokratske in mednarodno prepoznavne smetane, denimo Aristotela Onassisa in Conrada Hiltona, pa serije filmskih zvezd od Ave Gardner do Caryja Granta. Petindvajset minut je na ceremoniji trajalo, da so prebrali vseh njenih 142 plemiških nazivov, ki j jih je prejela ob vstopu v najstarejšo plemiško družino v Evropi iz 12. stoletja. Poroka je bila posneta in so jo predvajali v kinih po svetu, izkupiček pa je par nato podaril v dobrodelne namene.
Devet mesecev po poroki se jima je rodila prva hčerka Carolina, dobro leto kasneje sedanji monaški knez Albert II. in leta 1965 še tretji otrok, hčerka Stephanie. Kmalu po poroki je soprog prepovedal prikazovanje njenih filmov v Monaku.
Najtežja vloga v življenju
V vlogi monaške kneginje, svoji najtežji v življenju, se sprva ni našla. Po rojstvu prvih dveh otrok je sledilo obdobje globoke depresije, podkrepljene še zaradi očetove smrti v letu 1960 in z dvema splavoma po Albertovem rojstvu. Podobno kot angleški prestolonaslednik Charles tudi Rainier ni imel veliko posluha za čustvene potrebe in težave svoje žene.
Mediji radi iščejo paralele med usodama obeh princes, Grace in Diane: v zakonu nesrečni princesi, uspešni pri humanitarnem delu in tragično preminuli v avtomobilskih nesrečah. Prav monaška kneginja je bila tista, ki jo je takrat devetnajstletna princesa Diana leta 1981 pozdravila na svojem prvem uradnem nastopu v javnosti. Ko jo je neizkušena in prestrašena Diana vprašala, ali bo zmeraj tako hudo, jo je kneginja "potolažila" z besedami: "Ne skrbi, draga, postalo bo vse hujše!"
Alfred Hitchcock je svojo muzo vabil k filmu še šest let po tem, ko je že postala monaška princesa, in za vlogo v filmu Marnie so ji bili pripravljeni plačali milijon dolarjev. Dokončno je njeno filmsko kariero zapečatil glasen in buren protest prebivalcev Monaka, ki so nasprotovali njeni vrnitvi na filmska platna. Mogoča bi bila z ločitvijo od kneza Rainierja, kar bi v skladu s predporočno pogodbo pomenilo izgubo otrok. Francoski režiser Olivier Dahan je o tem obdobju v njenem življenju posnel film, v katerem jo je upodobila Nicole Kidman, a monaški dvor se je do vsebine filma opredelil odklonilno.
Izpostavljena je pomembna politična vloga, ki naj bi jo v zakonu nesrečna kneginja odigrala leta 1962, ko je vladal med Francijo in Monakom zaostren politični odnos. Francozi so zaradi bega njihovih podjetij v "neobdavčeni" Monako zahtevali uvedbo davkov. Visokih davkov še danes ni, zato je Monako zaželen pristan za elito, športnike, igralce, podjetnike, ki se želijo izogniti plačilu davkov v matični državi.
Ko so splavale po vodi možnosti za obnovitev filmske kariere, se je popolnoma posvetila vlogi monaške kneginje in po številnih "izobraževanjih" postala bolj knežja od svojega moža. Znala se je kritično opredeliti do neodvisnosti žensk, enakopravnosti spolov in poudarjala neprimernost nasilja na filmskih platnih. Tako kot nekoč njena mama je tudi ona iskala primernega snubca za svojo najstarejšo hčerko Caroline.
S knezom le še malo skupnega
Grace Kelly se je posvečala družini in dobrodelnim dejavnostim. Leta 1958 je postala predsednica monaške Organizacije Rdečega križa in pod njenim vodstvom je ostala ena od najbolj aktivnih v Mednarodni zvezi Rdečega križa. Istega leta je otvorila Bolnišnico Princese Grace, v kateri je redno obiskovala porodnice in male paciente. Botrovala je ustanovitvi prvega vrtca v Monaku ter še številnim drugim ustanovam v dobro otrok. Vse, kar je naredila, je bilo obelodanjeno v medijih, a zanje ni bilo nič bolj zanimivo kot njeno zasebno življenje. Paparaci so bili Grimaldijevi družini vseskozi za petami. V zadnjem intervjuju je izjavila, da sicer razume, da sta z možem kot javni osebnosti izpostavljena pozornosti medijev, njunim otrokom pa to povzroča težave v njihovem odraščanju. Po petnajstih letih zakona ju je s knezom družilo le še malo skupnega, z izjemo družine in religije. Grace je oboževala opero, balet in glasbo, princ se je ukvarjal v glavnem z dvornimi zadevami. Vse bolj je živela "zunaj palače" in našla svoje ustvarjalno zadovoljstvo v branju poezije po Evropi in Ameriki. Za Twentieth Century Fox je predstavljala dokumentarni film Otroci uličnega gledališča v režiji Roberta Dorhelma in nato ustanovila še gledališče v Monaku.
Princesa Diana na princesinem pogrebu
Štirinajstega septembra 1982, slaba dva meseca pred 53. rojstnim dnem (praznovala bi ga 12. novembra), je umrla v prometni nesreči na ovinkih nad Monakom, ko sta se s hčerko Stephanie vračali z njihove podeželske hiše Roc Agel. Okoliščine prometne nesreče so nepojasnjene. Uradno velja, da je zaradi infarkta med vožnjo izgubila oblast nad vozilom, ki je nato strmoglavilo 37 metrov v globino. Vrstila so se ugibanja, ali jo je iz maščevanja ubila mafija, ker je bil uveden nadzor nad igralnicami v Monte Carlu, ali je vozila sama ali njena mladoletna hči Stephanie, morda je bil kriv prepir med materjo in hčerjo. Zaradi možganskih krvavitev je umrla dan po nesreči, ko je knez Rainier zaradi brezupne situacije pristal, da jo odklopijo z instrumentov, ki so jo ohranjali pri življenju. Njenega pogreba v katedrali Svetega Nikolaja v Monte Carlu se je udeležilo več kot štiristo pomembnežev, med njimi tudi Nancy Reagan in princesa Diana. Preko televizijskih zaslonov je pogreb spremljalo sto milijonov ljudi. Princ Rainier njene smrti ni prebolel in se ni več poročil.
Leta 1964 je monaška knežja družina v podporo razvoju baletne dejavnosti in monaških umetnikov ustanovila sklad Princese Grace. Danes ga vodi njena hčerka Caroline, humanitarna dejavnost pa se je razširila še na druga področja v dobro otrok. Zametki sodobnega Pomladnega umetniškega festivala, ki se sleherno leto prireja v Monte Carlu, igralniškem delu Monaka, datirajo v leto 1966, ko je kneginja ustanovila Mednarodni baletni festival Monte Carla. Po njeni smrti je družina ustanovila še Fundacijo princese Grace v Ameriki, ki je z zbranimi sedmimi milijoni dolarjev pomagal več kot štiristo umetnikom in več kot sto ustanovam po svetu.
