Če se dobro spomnim, nam je profesor Janez Vrečko, predani kosovelolog, na enem od predavanj na ljubljanski filozofski fakulteti v svojem izrazito subtilnem načinu nežno namignil, da naj se, dragi študentje, Kosovela ne bi na veliko recitiralo. Vsaj ne na glas, še manj javno. Da se Kosovela bere; kaj torej šele, da bi se ga prepevalo. Pa saj ko gre za konse, res ni težko razumeti, zakaj. Zrcal, znakov za neskončnost in umiranja vsega od Evrope do podgan pač ne gre tako zlahka žvrgoleti. Ampak v primeru Nike Solce gre vseeno za žlahtno, zasanjano in iskreno posodabljanje. Bolj za misel na pesnika kot komunikacijo z onostranstvom.
S Kosovelom ne komunicira, ne dela ga niti najmanj tuzemskega ali zvezdniškega. Ravno nasprotno. Tiha misel pušča, da pomislimo nanj
Tiha misel tiho misli
"Še topel je, izšel je danes ob dveh!" je Solcetova ponosno v rokah držala Tiho misel, kot je naslovila album Kosovelovih pesmi. Saj se je Kraševca že lotila v preteklosti, vendar njegovih pesmi za otroke. Toda tudi pesmi Rdeči atom, Impresija, Vihar, Majhen plašč, Sobice večnosti so ravno tako svojevrstno nežne, čutne, skoraj otožne, vendar mestoma tudi izzivalne, ampak izrazito zasanjane. Tiha misel je točno to, kar pravi skupni naslov: tiho misli, ponuja impresije vetrovnih polj, letečih orlov in osončene trave. Impresionistični del Kosovele poezije je vsekakor (naj)bližje Solcetovi.
Tako, kot je Tiha misel zastavljena, je njena bit, njeno pravo življenje izrazito koncertno. KGB je bil minuli petek pravi prostor zanjo. Bil je eden tistih večerov, ko je firbec, pa naj gre za stalno klientelo ali azijske turiste ali natakarico, ki je sedla in zamaknjeno prisluhnila. Glede na letošnjo koncertno formo Dode in Bongota ob dvajsetletnici KGB-ja je že to dober znak.
Glavni adut Solcetove je njena zmožnost prilagajanja. V primerjavi z albumom je v petek zamenjala ne samo zvočno žanrsko podobo skladb, temveč tudi del zasedbe, pri čemer je nesporna stalnica Igor Bezget. Takšna zasedba s tako izpiljenim zvokom potrebuje potrpežljivo, predvsem pa zvedavo občinstvo. Neklepetavo občinstvo. Zbralo se nas je kaka dva ducata do konca skrbno odmerjenega enournega nastopa, ki je na najboljši način povrnila kar zajetno čakanje na začetek koncerta.
"Ne verjamem ti"
Koncert je imel zasanjani miselni tok predvsem zaradi pejsažev Nike Solce, ki so skoraj tekmovali z Bezgetovo (ne)pričakovano kitaro ter skoraj konstruktivističnim oudom in povsem nadvesoljskim sarodom. Njegovo prasketanje, hitroprstno desnoročno drdranje, je nizalo najbolj napredne Kosovele (vizualne) ideje. A v ozadju je v bistvu Tina Sovič z asortimentom tolkal dajala presunljivi takt nekega lastnega ritma, ki ga je objemal kontrabas Klemna Krajca.
Kar je koncertu dalo dodatno, skoraj tomajsko pomladno toplino, je bila pevkina dobrovoljnost. Ko je vmes uvidela, da je to vendar petkov večer, je publiko izzvala, naj jo vpraša karkoli. Ker je to pač KGB, je padlo vprašanje o pevkinih - škornjih. Z njimi je namreč bingljala čez rob odra in odgovor je bil vreden še tako trivialnega vprašanja: "Kupila sem jih za poroko, ampak sem se kasneje odločila, da jih bom nosila na koncertih. Še kakšno vprašanje?" Niti ne, le ženski del občestva ji je radovoljno prikimal, da se je pravilno odločila.
"Ne verjamem ti!" pa je Solcetovi zaklical moški iz občinstva, ko je napovedala še zadnjo skladbo. Pa je bilo verjeti. Včasih bisi zares niso potrebni, še manj predolgi koncerti, še zlasti, če se predstavlja zelo strnjen in skrbno pripravljen album. In to Tiha misel vsekakor je. Ponuja oddih, na trenutke ravno tisto nenavadno privlačno odtujenost, ki jo je Srečko Kosovel naredil tako dostopno, praktično in "našo". Nika Solce s Kosovelom ne komunicira, ne dela ga niti najmanj tuzemskega ali zvezdniškega. Ravno nasprotno. Tiha misel pušča, da pomislimo nanj. Zaprtih oči. Abstraktno, zasanjano in vsebinsko.
