Polona Sitar: "Ne le kruh, tudi vrtnice!"

Polona Sitar
25.08.2017 09:52
Poslušaj

"Zamujate!" je na glas, kot očitno dejstvo, za katero dokazov ni bilo več treba zbirati, dejala Meta, 87-letna gospa, in pri tem vzravnano ter nekako zadovoljno, da me je razkrinkala pred vsemi, strogo strmela vame. Čas je naenkrat obstal, zvoki in besede pa so obviseli v zraku enega izmed ljubljanskih domov za starejše. Tudi ogromen LCD-televizor v levem kotu, v katerega je kateri izmed stanovalcev doma tu in tam hipnotizirano strmel, je bil komaj slišen. Stapljal se je s cmokanjem in pokašljevanjem stanovalcev in s cvilečimi kolesi vozičkov na hodniku. Občasno je monotonost ritmov presekal žvenket jedilnega pribora iz jedilnice. V zraku je vel vonj po … Starem. To je vonj po razkuženih oblačilih, preveč čistih tleh in sveže umitih rokah, ki še dišijo po milu, ter starih, opešanih telesih.
Naenkrat se je na Metinem obrazu narisal nežen smehljaj, ki je v trenutku spremenil obliko njenih ust in obrisa lic. Z njim mi je sporočala, da ne goji zamere, čeprav me je gledala zamišljeno in strogo, kot da bi hotela v enem trenutku premisliti vse za nazaj, da bi lahko razumela za naprej. Verjetno bi se, ko je bila še mlajša, name razjezila, leta pa so jo najbrž naučila potrpežljivosti in tega, da je čas predragocen. Meta je s svojo visoko postavo že od daleč izstopala od drugih stanovalcev doma, prav tako pa se njeni kostanjevo rjavi pobarvani lasje nikakor niso hoteli zliti s prevladujočo sivino las drugih stanovalcev doma. Čeprav se starost v mnogo ljudi naseli v obliki spremenjenega značaja, ki izbriše mnogo prejšnjih znamenj osebnosti in izražanja, Meta ni spadala mednje. Z nekakšnim obotavljanjem mi je ponudila roko, kar je morda pričalo o njeni priučeni zadržanosti, ki jo je morala premagati vsakič, ko je koga spoznala na novo.
Prepustila sem se toku pogovora pri mizi, ki se je, kot že mnogokrat prej, vrtel okoli pritoževanja nad prenizkimi pokojninami, o bolečinah v vseh mogočih delih telesa in okoli strahu pred nepokretnostjo. "Js mam pet tablet na dan … Vidiš, pa še dobr žvim," se je pošalil Ivan, plešast gospod čokate postave, rojen leta 1923 v Ljubljani. Pri hoji se je naslanjal na palico, vendar pa jo je vsakič, ko je sedel za mizo, hitro potisnil pod njo, kot bi jo želel zatajiti. Pogovarjali smo se o njihovih otrocih in vnukih, o življenju in aktivnostih v domu, o zaposlenem osebju v njem in pa seveda o smrti. O tistih, ki so že preminuli, o njihovi bolezni in o tem, kako se njihov krog znancev iz dneva v dan manjša. "Ta Majda je že umrla, Dragica je še živa, Janjo moram poklicat …" je pripovedovala gospa na moji levi.
Ko sem sogovornike in sogovornice seznanila s tem, da me zanima potrošnja v obdobju socialistične Slovenije, je gospa na moji levi dejala: "Ah, to je pa politka. Js o politki ne znam nč povedat." Ivan jo je molče gledal in dobila sem občutek, da se ni mogel premagati, da v njenih besedah ne bi morda našel globljega smisla, kot ga je v njih videla sama. Nato se je obrnil k Meti in jo v smehu izzval:
Ivan: "Glej no, zdej si gospa, prej si bla pa tovaršica."
Meta: "Js nisn nikol hotla bit tovaršica, pa tut zdej nism gospa. Js pravim, kličte me samo Meta. Tut prej, k sm pršla v službo, pa so rekle men tovaršica Meta, sem rekla: 'Prosm, js sem Meta za vse.'"
Ivan: "Tile voditelji, k jih mamo, bi moral Karla Marxa v roke vzet." Meta: "Koga?"
Ivan: "Marxa, njegovo teorijo." Meta: "Sej to so vsi preštudiral."
Ivan: "Zakaj pol ne delajo tko?"
Meta: "Ah, to pa njih vpraši. Sej svet nkol ne bo pošten. Če človk gleda za nazaj … Vse, srednji vek, potem tole, nobene poštenosti ni blo, nkol. Skos so bli reveži pa bogati. Sem gledala en film zadnjič – kakšni reveži, jezusmarija, s temi kočijami. Bi blo fajn, če bi socializem presego to, da ne bi blo več bogatih in revnih, ampak nkol tega ne bo. Ni dober ne komunizem ne socializem, tak ko je bil pr nas. Bo neki od tega, neki od unga, ta kapitalizem še nikol ni bil dober."
Gospa na moji levi je prekinila dialog med Meto in Ivanom, rekoč:
Meta je na enodnevni sindikalni izlet prvič odšla, ko je bila zaposlena v Heliosu, konec 1940-ih let. Spominjala se je, da sindikalnih izletov ni bilo veliko, povprečno dva letno. Na sindikalne izlete, ki so bili enodnevni, je hodila po Sloveniji. Največkrat je odšla v Portorož, Kranjsko Goro, Kamniško Bistrico in na Bled, pri čemer je najpogosteje potovala z vlakom.
Sindikalni izleti so bili po njenem mnenju namenjeni predvsem sprostitvi in zabavi. Na sindikalnem izletu na Vršič so se na poti domov ustavili ob Soči in v Tolminu. Spominjala se je tudi sindikalnega izleta na Bled: "Enkrat smo pršli gor na Bledu v nočni lokal, disko. Še v Domžalah v Kemični sem bla. Smo šli v gojzerjih. Je tko trapast zgledal, ampak so nas vseen not spustl. Zvečir smo šli nazaj, zjutri pa v službo." Na sindikalnih izletih si je Meta kot uslužbenka podjetja Slovenija sadje ogledala tudi novo hladilnico v Gorici in sorodna podjetja, kot je bil Fructal v Ajdovščini, ki je sprva izdelke izvažal prek podjetja Slovenija sadje.
V 1960-ih letih je Meta običajno odšla na izlet s spremljevalcem med vikendom, v soboto ali v nedeljo. Včasih sta odšla v hribe, največ pa sta hodila na izlete v Kamniško Bistrico in na Bled. Kot navaja Jože Prinčič (2005b: 1084–1085), je bila več kot tretjina vseh nočitev zabeleženih v občinah Piran (21 %) in Radovljica, kamor je spadal tudi Bled (16 %). Po letu 1965 sta se razmahnila še izletniški in tranzitni turizem. V Kamniško Bistrico ali na Bled je Meta s spremljevalcem Antejem odšla z avtobusom iz Ljubljane. Tam sta uživala v naravi, najpogosteje sta se sprehajala in imela piknik. "Takrat sma šla mogoče mal okrog gledat, ni blo preveč športnga." Avtobus je iz Ljubljane na Bled vozil vsak dan. "Fajn je blo it na Bled. Prvič, da nisi tko kmal ustajo, da ni blo treba prenočvat, pa da si mel neki od dneva. Na kosilo sva šla gor, zajtrkovala pa večerjala pa doma." Metino izjavo moramo razumeti v kontekstu denarnega prihranka, saj ji je bližina Bleda omogočala, da je spala in jedla doma.
Kot pravi John Urry (2002), je turizem utelešena izkušnja, pri kateri moraš biti fizično "tam". Moraš vonjati, jesti in se dotikati, da bi lahko prejel znanje teh estetskih svetov, ki jih ni mogoče proizvesti in potrošiti kjerkoli, ampak v določenih prostorih, ki so posredovali primerne kulturne pomene, kar John Urry (2002: 38) imenuje "prostorsko fiksiranje" (angl. spatial fixity). Kot pravi Cristofer Scarboro (2007: 202), razkrivajo turistični prostori kreativno preobrazbo "običajnih prostorov" v "pomembne". Tako so se kraji, kot so npr. Kranjska Gora, Portorož in Bled, v socializmu pomensko preoblikovali v "pomembne" prostore, vredne ogleda in preživljanja prostega časa.
Jugoslavija je skrbela, da so državljani precej množično dopustovali na morju, saj je državljane iz delavcev poskušala spremeniti v turiste z ustvarjanjem "novega socialističnega človeka", ki bi utelešal in razkazoval moderni habitus, pri čemer se je oprla na turizem zaradi njegove simbolne vrednosti in ga uporabila kot instrument državne legitimacije zahodnega potrošništva. Voditelji so pri ustvarjanju jugoslovanskega socialističnega naroda izbrali za osrednji slogan načelo bratstva in enotnosti in poskušali ustvariti miren soobstoj zadovoljnih delavcev, ki se sproščajo na obali (Taylor in Hannes 2010: 6; Yeomans 2010: 102). Pred socialistično Jugoslavijo je bilo namreč rekreativno potovanje privilegij majhne skupine višjega in srednjega razreda. Uradni politični diskurz je proizvajal sporočila, da je turizem, nekoč rezerviran za privilegirano manjšino, sedaj dosegljiv množicam.

Založba: ZRC Zbirka: Kulturni spomin Leto izida: 2017 Vezava: mehka Strani: 420 Cena: 25 evrov
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.