Triindvajset pevskih zborov z okrog 400 pevci je praznovalo 50-letnico srečanj Od Pliberka do Traberka (narečni izraz za Dravograd). Že petdeset let se vsako leto srečujejo koroški pevski zbori na skupnih koncertih in tako prikažejo rezultate svojega dela. Pobudnika srečanj sta bila Tone Ivartnik in starosta koroškega zborovskega petja Foltej Hartman in leta 1967 dala prireditvi ime. Od takrat so srečanja doživljala svoje vzpone in padce: od prvih štirih zborov (Moški pevski zbor Edinost iz Pliberka, Koroški oktet, Pevski zbor upokojencev Prevalje in Oktet izpod Uršlje gore) do viška v osemdesetih letih, ko je bilo tudi po šest srečanj na obeh straneh meje, pa do današnjih 23 zborov, kolikor jih je sodelovalo na treh srečanjih letos in na proslavi ob 50-letnici.
Naj posebej izpostavim velik pomen sodelovanja zamejskih zborov: kljub včasih trdim političnim razmeram pesem skoraj ni poznala meja in je pomenila skoraj edini stik med Slovenci na obeh straneh. Pomenila je tudi utrjevanje slovenske kulture, ohranjanje slovenskega jezika in narodne pripadnosti. Stkala je številna prijateljstva med zbori in pevci, stkala globoke čustvene vezi, ki so, kot je zapisala dr. Karla Oder, "kot v čipki tanke, a kot jeklo močne niti, ki ohranjajo vez med ljudmi. So kot seme, kot korenina, ki v novo rast požene že ob prvih sončnih žarkih in ob ugodnih razmerah razvije novo bujno rast."
Kaj je torej tisto v koroški ljudski in umetni pesmi, da ima tolikšno moč združevanja, povezovanja, ki privablja v pevske zbore toliko pevcev, v koncertne dvorane množice poslušalcev? Jožko Kert, gonilna sila zborovstva na Koroškem, je zapisal: "Svet pod Uršljo, Strojno in Peco in svet pod Obirjem, Košuto, Kepo, Osojščico, Dobračem in Ojstrnikom je ta naš ljubi koroški svet, svet koroške pesmi, svet mežiškega, podjunskega, rožanskega in ziljskega narečja, svet, v katerem ima vsaka vas svoj glas ... In nikjer ni pesem tako vesela in otožna, nikjer tako bogato harmonsko razvejana kot v tem koroškem svetu."
To koroško pesem so zapisovali in ohranjali številni zbiralci in prirejevalci na čelu z verjetno največjim njenim častilcem akademikom Lojzetom Lebičem in številnimi drugimi, kot so Zdravko Švikaršič, Pavle Kernjak, Anton Nagele, France Cigan, Jože Leskovar, Tadeja Vulc. Temelje pevskih srečanj Od Pliberka do Traberka pa so utrjevali in jih še krepijo zborovodje Foltej Hartman, Tone Ivartnik, Mitja Šipek s svojimi Šentanelskimi pauri, Jožko Kert z Vresovci in njegovima naslednicama Almiro Čegovnik in sedaj Heleno Buhvald Gorenšek, Marjan Berložnik, Jože Lesjak, Jožica Ovnič in drugi; z druge strani meje pa Janez Petjak, Jozi Starc, Jožko Kovačič, Stanko Polzer, Anja Kapun in drugi.
Petdesetletni jubilej koroškega zborovskega petja je hkrati pregled uspešnosti bogate kulturne dejavnosti v tem delu naše domovine, pa tudi opomin, kot ga je izrazil akademik in skladatelj Lojze Lebič: "Naj ljudske pesmi živijo med nami v obeh podobah, izvirne in v prirejeni obliki, kot zvočna kulturna dediščina, ki smo jo dolžni varovati in ohraniti. Kajti če preteklost zaradi malomarnosti sodobnikov odmre, vrže smrtne sence na prihodnost."
Organizacija celotne proslave 50-letnice pevskih srečanj Od Pliberka do Traberka je bila v rokah Jožice Pušnik, vodje Območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti Ravne na Koroškem, s sodelavci.
