Napitnine so zagotovo stare toliko kot poklic, v katerem so najpogostejše, to je gostinstvo. V večini sveta je v navadi, da gost pri plačilu računa pusti natakarju nekaj drobiža za dobro opravljeno storitev. Bolj ko je s storitvijo zadovoljen, več drobiža pusti. To se je v času plačevanja s kartico sicer nekoliko spremenilo, zato so natakarji pozornosti še toliko bolj veseli. A povsod po svetu ne veljajo enake navade. Medtem ko ponekod napitnin skoraj ne poznajo, obstaja drugod nenapisano pravilo, da se raje ne vrnite več k njim, če niste pustili spodobne nagrade. Napitnine pa ne pričakujejo le natakarji, temveč tudi portirji, delavci na parkirišču, sobarice in čistilke, taksisti in drugi, ki opravljajo storitve za turiste. Pogledali smo, kake so navade na različnih koncih sveta.
Na Japonskem vas bodo čudno gledali
V nekaj deželah po svetu napitnine iz različnih razlogov niso uveljavljene. Na prvem mestu je Japonska, kjer se vam lahko zgodi, da natakar prihiti za vami in vam želi vrniti drobiž, ki da ste ga pozabili. Tudi na Kitajskem napitnine niso običajne, v državnih hotelih in restavracijah je osebju celo prepovedano, da bi jih sprejemalo. Razlog je v tem, da tujci veljajo za zelo bogate in tako ali tako plačujejo višjo ceno od domačinov. Napitnino pričakujejo mlajši zaposleni v hotelih na turističnih območjih. Podobno je na Češkem, kjer se navada dajanja napitnine širi skupaj z rastjo turizma in je za zdaj najbolj razširjena v Pragi in drugih večjih turističnih krajih. Pod vplivom Zahoda oziroma s krepitvijo turizma se napitnine uveljavljajo tudi na Tajskem, na Novi Zelandiji in v Avstraliji.
Zaokrožite znesek navzgor
V nekaterih državah, kjer turizem ni glavna gospodarska panoga, so napitnine dobrodošle, niso pa pričakovane. Razlog je, da so tam plače natakarjev večinoma dovolj visoke ali pa je storitev vračunana v ceno. Medtem ko je pri plačevanju v restavraciji običajno, da dodamo 5, 10 ali 15 odstotkov cene, so zneski za sobarice in portirje bolj fiksni, ti zaposleni so zadovoljni z evrom ali dvema. Tako je denimo v Avstriji, Belgiji, Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem, Danskem, Portugalskem in še kje. Tudi taksisti tam večinoma ne pričakujejo napitnine, a se je nikjer ne branijo.
V tradicionalnih turističnih državah, kakršne so Francija, Italija in Ciper, je postrežba všteta v ceno obroka, zato napitnina ni potrebna. Če se hočete zahvaliti za posebno prijazno obravnavo, je najprimerneje, da pri plačilu zaokrožite znesek navzgor – bolj ko ste zadovoljni, višje ga zaokrožite. Po drugi strani lahko na podoben način pokažete tudi, da s storitvijo niste bili zadovoljni: če pustite na mizi le nekaj centov, bo to natakarju hitro jasno.
Če niste dali napitnine, se raje ne vrnite
In kje vas bodo grdo gledali, če ne boste pustili pričakovane napitnine? Da, tudi taki kraji obstajajo. Napitnine so najbolj uveljavljene v Združenih državah Amerike, kjer so plače v storitvenih dejavnostih tako nizke, da se zaposleni zanašajo na radodarnost gostov. Hitro tudi pokažejo užaljenost, če je niso deležni. Zato velja nenapisano pravilo, da dobi napitnino vsak, ki karkoli opravi za gosta. V restavracijah je običajen znesek napitnine kar 15 do 20 odstotkov cene. Visoke napitnine so v navadi tudi na Madžarskem, prav tako za vse vrste storitev, tudi za taksiste. Svoj delež pričakujejo tudi natakarji, portirji in sobarice v Španiji, Grčiji in na Malti, zneski varirajo od 5 do 15 odstotkov.
Pod črto: napitnina skoraj nikjer na svetu ni obvezna, lahko pa vam zelo polepša bivanje in počutje.
