Plastika je vgrajena v svet in v nas

Kemijsko dizajnirani polimeri so preboj doživeli z izumom bakelita ameriškega Belgijca Lea Baekelanda. Izumil je prvo popolnoma sintetično plastiko iz fosilnih goriv in domala vsi tipi sodobnih plastičnih materialov (polistiren, poliester, polivinilklorid, najlon ...) so zvarjeni iz fosilnih goriv. Do leta 1930 je sintetična plastika prihajala iz proizvodnje pretežno umazano bele barve (Ginger Rogers in Fred Astaire denimo v 40-ih plešeta na čudovitem belem laminatu), ampak ne Hollywood, produkcijo plastike je pognala v polne obrate vojna. Petrokemične tovarne so bruhale tone in tone plastike, po vojni pa je bil seveda čas za razmišljanje "zunaj okvirov" in za iskanje novih trgov za čudežni material. Cenena, vzdržljiva in upogljiva zmes je postajala vse bolj dostopna in končno je pristala v vsakem gospodinjstvu - dobesedno. V obliki posod Tupperware, ki so revolucionirale kuhinje v 50. letih. Plastika nadomešča papir, steklo, karton, les, keramiko, celo kovine. In čeprav je osnova vseh plastičnih materialov še vedno ogljikov polimer, lahko z majhnimi spremembami verige dobimo materiale, uporabne v gradbeništvu, transportu, modi, IT-tehnologijah, pravzaprav je s pomočjo plastične kemije nastal skoraj vsak predmet, s katerim se danes srečamo. In ga na koncu (včasih pa tudi na začetku) življenjske dobe tudi zavržemo.
In tukaj se pravljica o plastiki spremeni v nočno moro celega planeta. Čudežno odporen in trpežen material je danes nemogoče odstraniti iz morij, tal, ledenikov, vode, živali, hrane ... Za povrh pa je praktično nerazgradljiv, pod sončnimi žarki kvečjemu razpada na vse manjše delce vse do mikroplastike, ki jo je še težje odstraniti iz okolja. Je v pivu, soli, živalih, ljudeh, njen vpliv na zdravje pa smo komaj pričeli raziskovati.

Problem je rešljiv

A gremo po vrsti. Od milijona plastenk, ki jih predvsem industrija sladkih pijač bruhne s tekočih trakov vsako minuto, strokovnjaki pa z dvigom standarda prebivalcev Azije napovedujejo še večjo rast potrošnje, se jih le manjši delež vrne v ponovno uporabo. Plastika je najhitreje rastoče onesnažilo na svetu - ocenjuje se, da se bo poraba še enkrat podvojila v naslednjih 20 letih. Ob tem, da se je proizvodnja plastike v zadnjih 50 letih že povečala za kar 20-krat - s 15 milijonov ton v 70. letih do 311 milijonov ton leta 2014. Dobra novica je, da je plastiki s ponovno uporabo in recikliranjem mogoče podaljševati uporabnost. A to se zgodi pri embalaži v le 14 odstotkih, na drugih področjih je še slabše. V oceane letno spravimo čez osem milijonov ton plastike, a bolj povedna je statistika iz nedavne raziskave, da smo, odkar poznamo plastiko, skupaj reciklirali le devet odstotkov. To pomeni, da je preostalih 91 odstotkov obremenilo okolje.
Prvi glas narave in naravovarstva David Attenborough je ob napovedi novega BBC-jevega cikla oddaj o naravi Blue planet (Modri planet) postavil onesnaženje planeta s plastiko ob bok podnebnim spremembam. A s pomembno razliko - problem je lažje rešljiv in za razliko od podnebnih sprememb poznamo dokaj preproste tehnologije za reševanje težave. "Če bi stopili skupaj, bi lahko problem rešili v desetletju, če ne prej. To je problem, ki smo ga ustvarili mi, in mi moramo to popraviti," pravi Attenborough.

Embalaža je tudi slovenski problem

In da ne bo nepotrebnih utvar - čeprav Slovenija sodi med bogate države in se rada pohvali z dobrim sistemom ravnanja z odpadki, ni čisto tako. Kolikšen delež plastične embalaže pravilno ločimo in recikliramo v Sloveniji, je težko ugotoviti, pravi Krajnc: "Glede zbiranja nimamo dobrega podatka, ker se plastične embalaže od občanov večinoma ne zbira ločeno od embalaže iz drugih materialov. In ker imamo cilj definiran samo za recikliranje. Leta 2013 smo reciklirali skoraj 82 odstotkov vse odpadne embalaže, v kar pa je všteta tudi negospodinjska embalaža. Metodologija še ni usklajena na EU-ravni, zato je podatek treba jemati s ščepcem soli." Statistika je kot vedno zelo plastična reč, zagotovo pa so na globalni ravni rezultati še veliko slabši. Posledica? Tudi naše reke in morje so zelo onesnaženi, kar se pokaže ob vsakoletnih čistilnih akcijah na obali. Poleg cigaretnih ogorkov - ti vsebujejo tudi nanoplastiko - in plastičnih paličic za čiščenje ušes, najdejo največ embalaže. "Še posebno je to vidno, ko piha jugo, takrat je denimo tudi mandrač v Piranu poln smeti," pravi Hacetova in doda, da člani društva neredko najdejo lebdeče kose plastike v morju tudi pri opazovanju delfinov. In prav ti kosi po pomoti postanejo hrana rib in morskih sesalcev.
Najbolj nepotrebni potrošnik in "zavržnik" plastike obenem je embalaža. Globalna trgovina pošilja izdelke na vse konce sveta, zato morajo biti temu primerno zaviti, poleg tega včasih embalaža prodaja bolj od vsebine. "Približno dve petini plastike porabimo za embalažo in velik del tega bi se dalo preprečiti s ponovno uporabo in preoblikovanjem," pravi Krajnc. To smer skuša uveljaviti tudi evropski zakonodajni paket o krožnem gospodarstvu, ki ga je spisal komisariat za okolje že v času, ko ga je vodil Janez Potočnik, pa še kar ni sprejet.

Ukrepov je veliko, izvajanje pa počasno

Večina strokovnjakov se strinja, da je najbolje zniževati potrošnjo plastike, največ pozornosti je doslej doletelo plastične vrečke. Zagotovo imajo najstrožjo protiplastično zakonodajo v Keniji. Prepovedano je proizvajati, prodajati, celo uporabljati plastične vrečke, kršitev pa je kaznovana s štiriletno zaporno kaznijo ali globo 40.000 evrov. Ne tako striktno, a vendarle - plastične vrečke za enkratno uporabo je prepovedalo, obdavčilo ali kako drugače omejilo že 40 držav. Med drugimi Francija, Kitajska in Italija.
Tudi Slovenija je prepovedala vrečke za enkratno uporabo. A z ne preveč učinkovitimi pravili. "Še precej bomo morali počakati, da bomo videli, kako učinkovito je bil zasnovan sistem, saj še ne velja in tudi podatkov se še ne zbira. Glede na cilje, ki bi jih morali dosegati že v 2019., predvidevam, da bomo tistega leta povišali okoljsko dajatev - da bo močnejši deterent. Dodaten ukrep bi lahko bil obvezni prikaz cen vrečk na računu, tudi za ločevalne (najtanjše), ki so izvzete iz sprememb uredbe. Ta predlog ni preživel medresorskega usklajevanja, bi pa še bolj jasno kupcem nakazal, da ni nič zastonj. Hkrati bi lahko kupce spodbujali k temu, da uporabljajo svoje, bolj trajne ločevalne vrečke, saj je to zdaj samo stvar dobre volje kupca. Potem je še spodbujanje alternativ vrečkam na splošno, ozaveščanje in informiranje, saj večina kupcev ločevalnih vrečk ne rabi, a tudi ne poznajo ozadja, zakaj jih toliko je (HACCP). Biorazgradljive in take iz bioplastike ne smejo biti izjema," pravi Krajnc. Je pri zniževanju odpadne embalaže boljša taktika korenček ali palica? Kombinacija obeh, meni okoljevarstvenik.
Sledijo torej ukrepi, ki zagotavljajo boljše vračanje v uporabo in reciklažo. Več držav že ima vzpostavljene sisteme za vračljivo embalažo (deposit return system). Del njih so aparati za vračilo plastenk, ki precej izboljšajo zajem in stopnjo recikliranja, potencialno pa omogočajo pranje. Podoben sistem imajo tudi na Hrvaškem in se kaže za zelo učinkovitega. Je pa bilo ob uvajanju vračanja plastenk nekaj težav, saj s takratno tehnologijo ni bilo mogoče dovolj dobro prepoznati plastenk, ki so ustrezne za vračanje. Še več, dogajalo se je, da so razni zaslužkarji kupovali plastenke v tujini in jih "vračali" Hrvaški. "A te napake so danes odpravljene, naša država jih pa še vedno uporablja kot izgovor, zakaj ne uvede tega sistema. Čeprav je od takrat tehnologija precej napredovala. Potreben je določen angažma proizvajalcev, ki pravilno označijo plastenke, s takim sistemom pa se izognemo tudi komunalnim podjetjem. Embalaža je bolj čista, ne potrebuje toliko pranja," razlaga Krajnc. Na lokalni ravni je tudi več dobrih rešitev za relativno manj pogoste izdelke za enkratno uporabo, na primer plenice in kavne kapsule, prepovedi rabe plastičnega pribora in krožnikov na prireditvah in še kaj ...
Zagotovo je, da družba brez plastike ne zmore več, prav zato bi bilo ta material dobro bolj ceniti. Nobene potrebe ni po tem, da bi plastiko nehali uporabljati, lahko pa nehamo s plastiko dušiti morja, reke, tla, živali ... In ne nazadnje sebe.