Začelo se je res spodbudno. Konec marca je stranka SD s posvetom z naslovom Nov zagon kulturi v mariborskem Narodnem domu "napovedala novo usmeritev", kot dokaz, da misli resno, pa namignila, da ima že izbranega kandidata oziroma kandidatko za ministra/ministrico za kulturo. V istem času so se pojavili plakati, na katerih je SDS, z enakim poudarkom kot zmanjšanje čakalnih vrst v zdravstvu, napovedala maksimalno 5-odstotni davek na dodano vrednost na knjige (zdaj imamo 9,5-odstotnega). Ko se je kampanja začela zares, pa o kulturi na javnih mestih dobesedno niti besede. Stranke je na soočanjih ne ponujajo, mediji po njej ne povprašujejo.
Najkrajši kulturni program je pripravil SMC, najbolj so se razpisali Levica, SDS in NSi.
Najbolj splošen, abstrakten in brez zavez je program LMŠ.
Kulturniki so najbolj specificirali zahteve za urejanje položaja samozaposlenih - najbolj konkreten, ne pa nujno zaželen odgovor dobijo v programu SDS.
Desus je vodil kulturni resor z zadnjima dvema ministroma, zato se preučevanje njegovega programa za kulturo ni zdelo produktivno.
Središče javnega interesa
Dobesedni odgovor na zahtevo o primernem mestu kulture v družbi se najde v precej programih. V SD so zapisali, da je treba "kulturo in umetnost ponovno postaviti v središče javnega interesa". V programu Levice je že naslov poglavja, ki je namenjen kulturi, "Kulturo vrnimo v središče družbe". LMŠ je zapisala: "Kulturo je treba razumeti kot družbeno inovacijsko polje, okrepiti je treba njen položaj znotraj vladnih politik in razumevanje na nacionalni ravni." SDS "je nekatera pomembna vsebinska vprašanja, ki bodo uravnavala življenje, razvoj in položaj kulture v državi, opredelila kot izhodišče svojega delovanja. Umetnost je podobno kot narava naravna javna dobrina ustvarjenega okolja, hkrati pa tudi razvojna in samonikla družbena dejavnost ustvarjajočega okolja", v SMC pa za razmisleke o mestu in pomenu kulture v družbi niso izgubljali besed.
Od besed k denarju
Koliko denarja za kulturo obljubljajo politične stranke? Kar nekaj jih namerava proračun ministrstva za kulturo vrniti na raven iz leta 2009 (oziroma SDS na raven iz leta 2008), vendar pa bi si za to vzele cel mandat, se zdi. SD namerava "zaustaviti upadanje javnih sredstev za kulturo in jih v naslednjem mandatnem obdobju okrepiti vsaj do ravni, dosežene v letu 2009". Levica prav tako napoveduje "zvišanje sredstev za kulturo - odstotek proračuna se mora vrniti vsaj na 2,2 odstotka proračuna, kot je bil v letu 2009", ne dodaja pa časovnice zviševanja. SMC kulturo opredeljuje samo v treh točkah, tretja je "postopno zviševanje sredstev za programe in infrastrukturo v kulturi". LMŠ zviševanja sredstev sploh ne obljublja.
Jezik in knjiga
Področje jezikovne politike in knjige kot "izdelka, ki širi slovenski jezik", izpostavljajo zlasti v SDS, SD in NSi. Z davkom na dodano vrednost na knjige, ki zbudi duhove na nekaj let, so se sicer najbolj "ven vrgli" v Levici, kjer reci in piši obljubljajo ukinitev davka (česar zakonodaja EU sicer ne dopušča), razumneje pa so se tega lotili v SDS, kjer, kot zapisano, obljubljajo zakonsko še možno znižanje. V SD so se tudi dotaknili jezika in knjige, vendar zelo specifično, podpirali bodo "razvijanje strojnega prevajanja slovenščine v tuje jezike" na primer in "ponovno bomo vzpostavili delo na zvrsteh, kot so enciklopedistika, leksikografija, slovenistika in priročniki s področja poljudne znanosti". V SMC (in še v kateri stranki) bi se ukvarjali z digitalizacijo jezika: "Skozi sodobne tehnologije zagotoviti večjo digitalizacijo slovenskega jezika in digitalno pismenost."
Samozaposleni in nevladne organizacije
Samo SMC ne omenja samozaposlenih. V LMŠ se jim zapišejo samo enkrat: "Vzpostaviti je treba razmerja med javnim, poklicnim in ljubiteljskim nevladnim sektorjem ter samozaposlenimi v kulturi." SD pravi: "Izboljšali bomo položaj samozaposlenih v kulturi". NSi zapiše: "Zavzemamo se za sprejetje strategije razvoja nevladnih organizacij in razvojne politike samozaposlenih v kulturi. Potrebna je ustrezna ureditev statusa samozaposlenih in izboljšanje materialnih možnosti za njihovo
delovanje." Levica govori o reformi področja samozaposlenih v kulturi, konkretno pa navede "uvedbo stopenjskega in progresivnega cenzusa, razpise in programe, ki bodo namenjeni različnim življenjskim in delovnim obdobjem samozaposlenih, ter ureditev področja bolniških za samozaposlene, sistematizacije delovnih poškodb na področju kulture in poklicnih bolezni."
Štiri zahteve kulturnikov:
zvišanje proračuna za kulturo z rebalansom na dva odstotka
BDP že leta 2019
petodstotno zviševanje proračuna letno
strokovni minister ali ministrica
novi kulturni model
Davki, ampak čigavi?
SMC je kulturi, kot zapisano, namenila samo tri točke, ob digitalizaciji jezika in postopnem zviševanju proračuna je ena namenjena obdavčitvi: "uvedba davčne olajšave do 5 % letne dohodnine za večjo dostopnost aktivnosti na področju kulture". Službo za stike z javnostjo stranke smo vprašali, kdo bo deležen olajšav, vlagatelji v kulturo, konzumenti kul ture ali morda producenti, vendar odgovora še nismo dobili.
Olajšave za mecene so alineja v programu SDS: "Končno bi bilo treba uvesti (in ne obljubljati) davčne olajšave za mecene, donatorje in sponzorje, ki bi vlagali v kulturo." Levica se z davki ni ukvarjala posebej, zato pa so najbolj od vseh strank izpostavili varovanje avtorskih pravic, a tudi večjo dostopnost avtorsko zaščitenih del za nekomercialno rabo.
Kulturni model, dediščina in posebnosti
Spremembo kulturnega modela omenjajo vse stranke, ki namenijo kulturi več kot eno stran, se pravi vse razen SMC in LMŠ, vendar napovedi niso konkretne. Vse omenjene stranke se ukvarjajo tudi z varovanjem dediščine, specifik, ki bi napovedale spremembo modela na tem področju, ni zaznati. Večinoma tudi ne pozabijo na trend vključevanja različnih skupin prebivalcev v kulturo oziroma vsaj v svoje programe. Stranke, ki so namenile kulturi nekaj več prostora, pa izpostavijo tudi nekaj konkretnih projektov z različnih področij. NSi se je na primer spomnila, da smo nekoč hoteli zgraditi novo Narodno in univerzitetno knjižnico. "Četudi je digitalizacija delno spremenila potrebo po fizičnem knjižničnem prostoru, pa je ni ukinila. Kronologija gradnje NUK II sega v leto 1987 in predstavlja sramoto in nesposobnost državne in kulturne politike, da končno uspešno zaključi projekt stavbe, ki po svoji vsebini predstavlja središče slovenskega znanja." Edini so se dotaknili tudi "slovenske krajine" in izpostavili problem medresorskega sodelovanja pri urbanizmu (novogradnje in obnova hiš, gospodarskih poslopij ter drugih stavb).
Med manj običajnimi točkami v predvolilnem programu je vsaj še predlog SDS, da bi, po Partizanski bolnici Franji in Javorci, znak evropske kulturne dediščine pripeli še slovenski himni, Zdravljici.
