Na poletnih in zimskih olimpijskih igrah je doslej nastopilo več kot 50 športnikov in športnic mariborskih društev in klubov. Leta 1960 je na olimpijskih igrah v Rimu plaval tudi Janez Kocmur, danes trdoživi osemdesetletnik (rojen 2. septembra 1937).
Vse najboljše za 80. rojstni dan. Leta bežijo kot blisk, mar ne?
Neverjetno hitro. Še dobro se spomnim, kako sem v družbi družinskih članov in najboljših prijateljev na enem od kmečkih turizmov v okolici Maribora praznoval abrahama. Bilo je prijetno, veselo in zabavno - a kot da je bilo včeraj.
Bo tudi sobotno praznovanje vašega rojstnega dne podobno? (Pogovarjala sva se v začetku minulega tedna, op. p.)
Niti približno ne. Abraham je v življenju slehernega nekaj posebnega, neka prelomna obletnica, ko ti vsi ob čestitkah zaželijo še enkrat toliko let življenja. Praznovanje 80-letnice bo bolj skromno, v družbi najbližjih domačih. Prijatelje, s katerimi se družim domala vsak dan, pa bom počastil s kozarčkom ali dvema rujnega.
Od tenisa h košarki in nato k plavanju
Kako se spominjate svojih prvih plavalnih zamahov?
Kot otrok sem začel trenirati tenis v tedanjem Teniškem klubu Branik, ko pa sem začel obiskovati gimnazijo, sem se ogrel za košarko in igral za ekipo Branika, katere član je bil tudi moj sošolec Ivo Daneu. Po maturi me je prijatelj, sosed Matjaž Brandner povabil na plavalni trening v javno kopališče v nekdanji Svetozarevski ulici, kjer je bil štirimetrski bazen, in tedaj se je začela moja plavalna pot.
Prvi Slovenec pod minuto
Leta 1956 ste zapustili PK Branik in odšli k Triglavu v Kranj. Zakaj?
Tistega leta sem prvič osvojil naslov članskega prvaka Slovenije in si zagotovil nastop na jugoslovanskem prvenstvu v Splitu. V Braniku so tarnali nad pomanjkanjem denarja in v Split seveda ne bi potoval. A je na moj naslov prispelo povabilo iz Plavalnega kluba Triglav, da mi omogočajo nastop na prvenstvu. Povabila sem bil zelo vesel in po prvenstvu sem postal član kranjskega kluba, ki je bil v tistih letih veliko bolj urejen kot mariborski. Selitev iz Maribora v Kranj je bila dobrodošla iz dveh razlogov, športnega in študijskega. Vedel sem, da bom plavalno hitreje napredoval in da bom, če bom živel v Kranju, bliže Ljubljani, kjer sem študiral geografijo.
Uspehi so se začeli vrstiti kot po tekočem traku. Ste jih pričakovali?
Delno že, a nisem se nadejal, da bo vse šlo tako hitro. Imel sem krasnega trenerja, Ljubljančana Dušana Brozovića, ki je bdel nad mojim razvojem. V svojem prvem nastopu za Triglav leta 1957, na prijateljski tekmi med Triglavom in Jadranom iz Splita, sem na startu sprinta na 100 metrov opazil tudi Boruta Pirca, mojo nočno moro v mladinski konkurenci, ki je plaval za Splitčane. Želel sem se mu maščevati za vse grenke poraze, plaval sem na vso moč, zmagal s časom 59,4 sekunde, s čimer sem postal prvi Slovenec, ki je 100 metrov prosto preplaval hitreje od minute. (Prvi na svetu je pod to magično mejo plaval Johnny Weissmuller, filmski Tarzan, op. p.).
Z odličnimi dosežki ste se prebili v jugoslovansko reprezentanco in bili njen nepogrešljivi član do leta 1963, ko ste diplomirali iz geografije. So spomini na ta leta prijetni?
Zvečine so, čeprav tudi grenkih trenutkov ni manjkalo. Naslov državnega prvaka sem osvojil sedemkrat in nastopil na številnih reprezentančnih tekmah. Tudi zgodb, zelo zanimivih, se je v mojih najuspešnejših športnih letih nabralo za zvrhan koš. Pozimi leta 1958 so v Zagrebu odprli prvi pokriti bazen v dvorani in to priložnost izrabili za prvo jugoslovansko zimsko državno prvenstvo. Telegram, da se moram oglasiti v Zagrebu, sem v roke dobil na Pohorju, kjer sem na Ribniški koči pomagal teptati progo za smučarsko tekmovanje Fis. Kljub temu da pozimi nisem treniral, sem odpotoval v Zagreb, 100 metrov preplaval v času 58,2 sekunde in zmagal.
V vlaku stal do Torina
Tudi zanimivega pripetljaja iz leta 1958 pred potjo na univerzijado v Torino se menda dobro spomnite?
Kako da ne! Po državnem prvenstvu v Kranju sta bila ob meni v reprezentanco za univerzijado določena še Mihovil Dorčić z Reke in Janez Pelc iz Ljubljane. Na železniškem kolodvoru v Ljubljani smo zvečer čakali vlak iz Beograda, in ko se je ta ustavil, je skozi eno od oken pomolela moška glava in zaslišali smo glas. "Kocmur!" Dvignil sem roko, nato se je zaslišal glas: "Dorčić!" Tudi on je dvignil roko, glas iz vlaka pa: "Ulazita!" (Vstopita!) "Kaj pa jaz," je vprašal Pelc. "Tebe nema na spisku," (Tebe ni na seznamu) je bil odrezav odgovor. Vlak je bil poln potnikov. Tudi kupe, v katerem je sedel možakar, ki sva ga prvič videla na železniški postaji v Ljubljani, je bil zaseden, ob njem sta sedela tudi moški in ženska, oblečena v zgornja dela trenirk z napisom Jugoslavija. Ker ni bilo prostega sedeža, sva stala v hodniku in do Trsta tu in tam malo zadremala. V Trstu sta iz kupeja izstopila moški in ženska, slekla trenirki in dala eno meni in eno Mihovilu. Vprašal sem ju, zakaj se ne peljeta do Torina, odgovorila sta, da sta iz Beograda in da gresta v Trst po nakupih. Med tem časom sta njuna sedeža v kupeju zasedla druga potnika, midva z Mihovilom pa sva na hodniku stala vse do Torina.
Kjer je bilo spet pestro.
V predtekmovanju na 100 metrov sem zmagal z najboljšim časom, nato enako tudi v polfinalu, in ker je bilo do finala manjkalo še nekaj ur, sem se odpeljal do internata, kjer smo spali. Z dogovorom, da nekdo iz naše odprave dve uri pred startom pride pome. Ob dogovorjeni uri sem pred internatom čakal in čakal, avto se je naposled pripeljal le pol ure pred finalom. Kopalke sem si preoblekel kar v avtu, in ko sem hitel proti bazenu, je glas iz zvočnika klical na start. Žal sem brez ogrevanja tekmo končal kot četrti.
Telefonski klic po šestdesetih letih
Z Dorčićem sta v tistih časih po rezultatih izstopala med jugoslovanskimi plavalci, plavala sta na številnih mitingih, ko sta se tekmovalno upokojila, so se pretrgale tudi vajine prijateljske vezi.
Nisva se ne videla ne slišala približno 60 let. Ko sem pred dnevi brskal po starih člankih in fotografijah, sem zasledil članek v beograjskem časopisu Sport iz leta 1958 z naslovom Opet Kocmur i Dorčić (Spet Kocmur in Dorčić), v katerem je opisan miting na Reki, kjer sva bila v ospredju. Tedaj sem plaval 58,2. Ker sem se z Dorčićem v tekmovalnih letih veliko družil, sem sklenil, da ga pokličem. Uspelo mi je stakniti njegovo telefonsko številko in najin nedavni pogovor je potekal približno takole. "Kdo kliče," je vprašal Dorčić. "Našel sem članek z naslovom Opet Kocmur i Dorčić. Dorčič si ti, oni drugi sem jaz." Najprej je zavladala tišina, predvideval sem, da je Dorčić osupnil, ko je slišal, kdo kliče. Čez nekaj trenutkov sva se oba glasno zasmejala. Obudila sva nekaj spominov na leta najinega druženja, ob koncu pogovora pa me je vprašal, kje živim. Odgovoril sem mu, da v Mariboru. "U onom Kekovom?" (V tistem Kekovem?) Da, sem mu pritrdil in obljubil, da ga bom obiskal na Reki in ga predstavil Keku.
So bile olimpijske igre leta 1960 v Rimu vrhunec vaše športne poti?
Nastop na olimpijskih igrah so sanje slehernega športnika. Tudi jaz sem jih dosanjal, se nastopa tudi močno veselil, saj sem bil na takratni lestvici evropskih plavalcev na 100 metrov s časom 56,2 drugi za Madžarom Dobayem. Glede na rezultate, ki sem jih dosegal, sem bil med kandidati za uvrstitev v olimpijski finale. Maja sem v Trentu 100 metrov preplaval v času 57,4 in premagal evropskega prvaka Italijana Paola Puccija. Toda večno mesto sem zapuščal razočaran. Priznam, da sem v Rim odpotoval slabše pripravljen, kot bi bil lahko. Eden od razlogov je bil, da so pri Triglavu zamenjali trenerja Brozovića, z novim pa se nisem najbolje ujel, saj je imel drugačne metode dela. Poleg tega v Mariboru nisem imel kje trenirati, v Ljubljani pa razmere za trening tudi niso bile ustrezne. V Rimu sem nastopil v šesti predtekmovalni skupini, čas 58,7 pa je bil dovolj le za četrto mesto, tako da sem ostal brez napredovanja med 24 najboljših.
Po razočaranju v Rimu ste menda že začeli razmišljati o športni upokojitvi.
Vedno manj sem bil z mislimi pri plavanju in moja vnema za vadbo je usihala. Leta 1963 sem končal študij. Leto kasneje, ko sem služil vojaški rok v športni četi v Splitu, sem nastopil tudi na mednarodni plavalni tekmi med Poljsko in Jugoslavijo, na kateri sem zmagal na 100 metrov. Ko sem se 1965. vrnil v Maribor in se zaposlil, je bilo s plavanjem konec. Po letu dni učiteljevanja na eni od osnovnih šol sem 1966. začel poklicno pot v turizmu, v Kompasu iz Maribora. Med drugim sem organiziral smučarske izlete iz Maribora v tujino, tudi vodja številnih večdnevnih izletov Večerovih bralcev sem bil. Med letoma 1980 in 1998 sem bil direktor Kompasa, kjer sem tudi dočakal pokoj.
