Od temeljnih potreb človeka je oblačenje še posebno zanimivo, saj preseže most med nujnostjo in identiteto. Oblačila nas ščitijo pred visokimi in nizkimi temperaturami, dežjem, prahom, poškodbami, lahko nas skrijejo pred plenilci, po drugi strani pa pomagajo oblikovati identiteto posameznika. Imajo svojo simbolično govorico; z barvami, materiali, kroji, detajli in še s čim kažejo na družbeno vlogo, pripadnost spolu, pripadnost nekemu gibanju, nazoru, filozofiji, poklicu, instituciji. Govorijo o naši kulturi in osebnostnih lastnostih. Kljub razlikam v identiteti so nekatera oblačila in modni dodatki osvojili ves svet. Poglejmo, kako so se razvili v to, kar so danes.
Ah, kako barbarsko!
Pred štirimi leti so v Tarimski kotlini na vzhodu Kitajske arheologi med izkopavanjem grobišč našli najstarejše do zdaj odkrite hlače. Narejene so iz volne in so, domnevajo, pripadale nomadskemu živinorejcu. Videti so kot moderne jahalne hlače - z ozkimi hlačnicami in zelo ohlapnim dimeljskim delom, kar govori v prid teoriji, da so bile hlače izum, namenjen jezdecem. Metoda testiranja z ogljikom je pokazala, da so stare okoli 3000 let.
Hlače so dandanes tako pomemben del naše oprave, da si zaslužijo daljšo predstavitev.
Kako so si izborile prednost pred togami, tunikami, krili in ogrinjali, ki so kraljevali skozi večino toka zgodovine? Vse kaže, da so se prvič pojavile v evrazijski stepi, kajti na področju okrog Bajkalskega jezera so bile najdene okoli 15.000 let stare človeške figurice, ki prikazujejo ljudi v hlačah.
Hlače je bilo seveda veliko težje skrojiti in izdelati kot ogrinjala in tisti, ki si jih je zamislil, je moral biti spodbujen s specifično prednostjo tega kosa oblačila. Mraz je bil seveda velik razlog in hlačnice v resnici veliko bolje ščitijo pred mrazom kot halje. A to ni bil najpomembnejši faktor, pravijo arheologi. Življenje, ki je teklo v stepi, je bilo nomadsko in ozko povezano s krotenjem konj; najvažnejši element za razvoj hlač je bila dolgotrajna ježa, posledica ježe pa je bila oguljena koža na zadnjicah, stegnih in mečih zaradi trenja s sedlom in konjem. Prvi narodi, pri katerih je dokumentirano nošenje hlač, so bili Skiti, Baktrijci in Sogdijci, od njih pa se je uporaba hlač razširila v dve veliki carstvi - v kitajsko in perzijsko. Z osvajalskimi pohodi so se razširile na Bližnji vzhod vse do maloazijskih Grkov. Prav s tega področja izhaja prva zabeležena omemba hlač. Grški geograf se je v svojem spisu namreč posmehnil perzijskim jezdecem, češ, takšna oblačila, ki spominjajo na živopisne vreče, lahko nosijo le barbari. In še posebno je Grkom šlo v nos, da so hlače nosile tudi ženske. A kmalu je bilo na dlani - države, ki so osvojile novo modo, so imele uspešnejšo konjenico in so lažje zavojevale nova ozemlja.
Stari Grki in Rimljani so podobno kot vsi narodi Sredozemlja nosili oblačila, podobna krilom in tunikam. Kelti, Tračani, Germani so hlače hitro vzeli za svoje in slednjič so klonili tudi Rimljani. Prav preko njih so moški kmalu hlačali tudi na ozemlju današnje Francije in Beneluksa, skratka povsod, kamor je stopila rimska osvajalska noga.
Prvi rimski vojaki, ki so jih oblekli, so bili konjeniki, kmalu pa jih je vzela za svoje tudi pehota. A naj so se izkazale še tako praktične - v Rimu jih ni bilo dovoljeno nositi.
Ženska fronta za hlače
S padcem Rimskega cesarstva so padli tudi predsodki, velike selitve narodov so se zgodile ob spremstvu vojščakov na konjskih hrbtih. Ljudski um je začel hlače - ozke in široke - povezovati z močjo, pogumom in možatostjo. Prevladovale so tesne hlače, podobne pajkicam, ki so se nosile v kombinaciji z dolgimi, do kolen segajočimi tunikami. Nosile so jih tudi ženske, a zgolj pod krilom. Francoska revolucija je na mah opravila z modo širokih hlač in pajkic, hlače revolucionarnih pripadnikov novega režima niso bile več tesne in so segle vse do gležnjev. Postajale so vedno bolj okrašene in razkošne - seveda je to veljalo samo za višje sloje. Pri ženskah so obstajale samo še kot spodnje perilo.
Skozi 19. stoletje se je moda hlač razširila po vseh evropskih državah in tam ostala vse do danes. No, vmes so si morale izboriti pravico do nošnje hlač še ženske. V drugi polovici 19. stoletja sta Elizabeth Smith Miller in Amelia Bloomer iz ZDA pognali trend širokih ženskih hlač, znanih pod nazivom bloomers, ki so jih oblačile za jahanje ali kolesarjenje. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so se velike modne ikone, kot so bile Coco Chanel, Marlene Dietrich in Katherine Hepburne, vse pogosteje pojavljale v hlačah, da bi jih zasidrale kot del ženske garderobe, toda odpor do tega oblačilnega kosa je trajal vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V dvajsetem stoletju so se pojavile še kavbojke in postale svetovni fenomen, hkrati pa tudi simbol te dobe. Zasidrale so se kot univerzalni oblačilni predmet, na katerega prisega tako uporniška mladina kot urejeni "oldiji".
Plešem v dežju v (belih) nogavicah
Najstarejši ohranjen par kratkih nogavic je bil doma v starem Egiptu in izhaja iz obdobja med 3. in 6. stoletjem. Arheologi menijo, da so si živalske kože ovijali okrog stopal in nog že kamenodobni ljudje. Rimljani so v 2. stoletju nosili tudi volnene nogavice, ki po obliki spominjajo na današnje, preko njih so obuli sandale. Baje so to nemogočo kombinacijo od njih sprejeli Britanci in se je še do danes niso otresli. V 5. stoletju so nogavice postale simbol svetosti in čistosti med kristjani, nekaj stoletij kasneje so bile že statusni predmet plemstva in bogatega meščanstva. Kot zanimivost dodajmo, da je bilo pletenje oblačil iz volne, bombaža ali svile najprej domena moških.
Leta 1589 je cambriški akademik William Lee izumil prvi pletilni stroj. Urbana legenda pravi, da ga je izumil zato, ker je bilo dekle, ki jo je hotel za ženo, preveč zaposleno s pletilkami, da bi ga sploh opazilo. Nogavice so z iznajdbo stroja postale masovni proizvod, ki je postal dostopen tudi navadnim ljudem.
Pri nogavicah pa seveda ne moremo spregledati fenomena belih nogavic. O njih se v svetu mode še vedno na veliko razpravlja, a praviloma končajo na seznamu prepovedanih. Od nekdaj so sodile v športno opravo in ni znan,o kdo in kako jih je vključil v vsakodnevno ali celo elegantno oblačenje. Ampak ko boste naslednjič gledali kultni film Pojmo v dežju, le "pošpegajte", v kaj je obut zvezdnik, plesalec, igralec Gene Kelly. Iz lakastih črnih šolnov zelo očitno silijo - udobne bombažne bele nogavice. No, trend prekratkih hlač in belih nogavic je uspešno nadaljeval Michael Jackson v albumu Thriller in mladež ni kralja popa oponašala samo v plesnih korakih. V osemdesetih so se bele nogavice s teniških in atletskih terenov spet preselile na ulice. Danes jih vidite denimo na Justinu Timberlaku, Eminem jih očitno obožuje. Mi smo jih vtaknili v najtrše stereotipe, v tiste, po katerih so vse blondinke neumne in vsi, ki nosijo bele nogavice, so zabiti Balkanci."
Wayfarerke za vedno
Ščitijo naše oči, a marsikdo si jih nadene iz enega samega razloga: poslati sporočilo, da sledi trendom. Zgodovina sončnih očal se začne z Inuiti, ki so kreirali prva sončna očala, narejena iz mroževe oklovine. V tanko zbrušeno oklovino so vrezali ozke odprtine, na ta način blokirali sončne žarke in se obvarovali pred snežno slepoto. Naslednjo dokumentirano uporabo sončnih očal je prikazal rimski cesar Neron, ki je gledal gladiatorske boje v areni skozi smaragdno zelene dragulje, ker ga je motila sončna bleščava. Očala z zatemnjenimi lečami so nosili tudi kitajski sodniki - ne zato, da bi se zavarovali pred soncem, ampak da bi skrili nehotene obrazne reakcije med zasliševanjem hudodelcev in prič. V 17. stoletju so bila zatemnjena očala pogost dodatek beneškega plemstva - zato, da bi se zaščitilo pred bleščanjem morja. Prve, ki so začele propagirati sončna očala za široko uporabo, so bile zvezde nemega filma.
Leta 1937. se rodijo najslavnejša med njimi, Ray Banova očala, pri katerih so se prvič v zgodovini uporabile polarizirane leče. Kmalu so jih izrinila plastična uniseks očala, toda Ray Ban se je sredi petdesetih vrnil s tako imenovanimi wayfarerkami in doživel razcvet - tudi s pomočjo dejstva, da so prav ta očala "nastopila" v več kot 60 hollywoodskih filmih. Nosili so jih Bob Dylan, Bruce Springsteen, Jack Nicholson, Andy Warhol, Don Johnson, Debbie Harry, Madonna, Elvis Costello, Katy Perry, Michael Jackson in še mnogi drugi. Slavne wayfarerke so bile že nekajkrat na smetišču zgodovine, a se jim vselej uspe vrniti.
Ray Banova modela wayfarer in aviator, slednji je bil narejen za potrebe ameriških vojaških pilotov, sta najbolj prodajana modela sončnih očal vseh časov.
Hoody in mi proti svetu
Odprite kak modni časopis in boste videli, da je majica, jakna ali jopica s kapuco, tako imenovani hoody, še vedno eden najmodernejših kosov oblačil. Pravzaprav lahko rečemo, da ni nikoli šel iz mode. Hoody, kakršnega poznamo danes, je nastal leta 1930, izdelala ga je športna firma Champion za svoje športnike, toda kmalu ga je posvojila mlada generacija. Če za moško poslovno obleko pravimo, da se je skozi zgodovino iz simbola uporništva spremenila v simbol korporacij, lahko za hoody mirno trdimo, da je zmeraj ostal ikona za uporniški underground. In še danes služi svojemu namenu: udobno skriva obraz pred policijo, neželenimi pogledi in ponuja zavetje samosti. Status prestopništva je dobil že v sedemdesetih in ga pridno nadgrajeval z grafitarji, raperji, punkovci, skejterji, ikonično je "nastopil" v filmu Rocky kot simbol prepričanja "mi proti svetu". No, dodobra in čez noč je hoody posvojila tudi tako imenovana emo mularija in ga spremenila v subkulturo trpečih "emotov".
