Glasba in mit sta si zagotovo v sorodu.
Mit se kar pogosto povezuje z bajeslovjem, torej mitologijo, glasba pa malodane z nadčutnim zaznavanjem. Sam mit ima drugačne konotacije kot mitologija, celo druge pomene in smisle, mitologija pa je dejansko pripoved in zbiranje mitov. Toda to ne pove še ničesar o tem, kaj mit pravzaprav je. Ne pove niti ničesar o tem, kaj je glasba. Kaj je glasba? (orig. Was ist Musik) je tudi nadvse poveden naslov knjige, ki sta jo nekoč naredila Carl Dahlhaus in Hans Heinrich Eggebrecht. O njunem delu raje kdaj drugič.
Z idejo o mitu se je ukvarjal Bruno Bettelheim, avstrijski psihoanalitik. Ker je bil Žid, so ga nacisti aretirali in vtaknili za več kot deset mesecev (1938-1939) v Dachau in Buchenwald, potem pa je emigriral v Združene države Amerike. Ukvarjal se je z analizo otroške psihe, njihovimi odzivi in motnjami ter raziskoval, kako naj bi mit - in s tem povezane različne verske in druge legende - ponudil snov za oblikovanje otrokovih predstav o celotnem nastanku in smislu sveta.
To potegne za seboj vsekakor tudi vse družbene vzorce, ki jih otrok posnema in razume ter tako ustvari svojo strukturo mišljenja in delovanja. Za razliko od pravljičnega sveta, ki je sodobnim otrokom nekako vsiljen, gre pri mitu za bistveno bolj strukturirano pripoved epskih razsežnosti kakor pa v pravljici. Pomembno je tudi, da se prav mit naslanja na nekaj, kar se ne bi moglo zgoditi nam, navadnim ljudem, medtem ko se pravljice dogajajo ljudem brez nadnaravnih sposobnosti. Mit se tudi ne konča prav srečno, medtem ko se pravljice praviloma zaključijo optimistično. In še nekaj: ali lahko ločimo družbeno razumevanje umetnosti od individualnega, s tem pa tudi bistveno od drugotnega in, posledično, od bolj ali manj naključnega? Prepričan sem, da ne. Prav zaradi tega ne, ker razumevanje sveta vedno precedimo skozi neki mit, ki nam je bil nekje davno podarjen.
