V počastitev 500. obletnice protestantizma smo v polni Minoritski cerkvi v Mariboru poslušali koncert protestantske cerkvene glasbe v izvedbi dveh renomiranih pevskih zborov: Zbora Slovenske filharmonije (SF) iz Ljubljane pod vodstvom dirigentke Martine Batič in Koncertnega zbora Carmina Slovenica, ki sta ga v odsotnosti dirigentke Karmine Šilec pripravili Nadja Stegne in Saša Borec. Sodeloval je tudi Trobilni kvintet SF.
Protestantizem je bilo pomembno versko in socialno gibanje, ki ga je s svojim protestom proti anomalijam v tedanji cerkvi sprožil Martin Luther (1483-1546). S tem se je začelo obsežno obdobje reformacije, ki se je kmalu razširilo po Evropi in seglo s Primožem Trubarjem (1508-1586) in njegovimi kasnejšimi sledilci tudi v naše kraje. Slovenci smo z njimi dobili prve knjige v slovenskem jeziku Abecednik in Katekizem (1550), Sveto pismo v prevodu Jurija Dalmatina in številne druge. Kakšen pomen je Trubar pripisoval petju v cerkvi, pa dokazuje pesmarica Eni psalmi (1567) in številne nabožne pesmi v drugih njegovih delih.
Spored koncerta je bil, razumljivo, posvečen cerkveni pesmi, kakršno so prepevali in še pojo pri svojih bogoslužjih verniki protestantske – evangeličanske cerkve, in mojstrovinam velikih skladateljev preteklosti, kakršna sta J. S. Bach in J. Brahms ter sodobnikoma slovenskemu skladatelju Urošu Kreku (1922-2008) in nemškemu skladatelju Johannesu Hildebrandtu (1968). Slišali smo tri Trubarjeve koralne napeve: Poslušajte vsi človeki, Nu pujte, pujte, vsi ludje (harmoniziral Ivan Florjanc) in Oče naš (harmoniziral Matej Hubad); koral Adama Bohoriča Jutranja pesem (Matej Hubad) ter dva korala Matije Kastelca Ave, presvitla Marija in Češčena si, Marija (Matej Hubad).
Protestantski koralni napevi so praviloma preprostejši in enoglasni in v domačem jeziku, da so jih lahko verniki prepevali pri bogoslužju. Za osnovo so jim služile melodije ljudskih pesmi raznih narodov, meistersengerske pesmi, celo melodije gregorijanskega korala, ki so jim avtorji besedil dodajali svoja nabožna besedila. Nekateri korali so postali tako popularni, da so jih številni skladatelji kasneje uporabili v svojih umetniških delih kot je na primer koral Mogočna trdnjava je naš Bog, ki ga je Engels označil za "marseljezo kmečkih vojn" in je bil uporabljen kot vodilna melodija v številnih skladbah – denimo: Kantato z istim naslovom J. S. Bacha, Reformacijsko simfonijo op. 107 F. Mendelssohna-Bartholdyja z isto tematiko.
Na koncertu smo slišali tudi druga pomembna dela s protestantsko tematiko. Med njimi enega izmed šestih motetov za dva štiriglasna zbora J. S. Bacha Pojmo Gospodu novo pesem. To je obsežna tridelna vokalna skladba za dva mešana zbora, v polifoni kompozicijski tehniki z dolgimi melizmi in za barok značilno motoriko. V srednjem, počasnejšem delu je dirigentka popestrila to gibanje s solističnimi vložki (solisti Monika Fele, Marta Marolt, Gašper Banovec in Matevž Kink), ki sicer v izvedbah niso običajni. Izvedba s solisti je bila prijetna in domiselna osvežitev. Kot kontrast baročni polifoniji smo poslušali tri motete nemškega, zagotovo najbolj plodovitega zborovskega skladatelja romantike J. Brahmsa (1833-1897): v prevodu Čemu se daje luč trpečemu? na besedilo iz Svetega pisma; Odrešenje nam je prišlo na besedilo Paula Speratusa in O Zveličar, odpri nebesa na besedilo Friedricha Speeja von Langenfelda iz Kölnske pesmarice.
Velika časovna in stilna razlika med Bachovo baročno in Brahmsovo romantično polifonijo (v vseh treh motetih) je bila očitna: v prvem, pretežno šestglasnem štiridelnem motetu Brahms kljub temu, da je precejšnji del skladbe napisan polifono, omogoča izvajalcu drugačen pristop k njeni realizaciji. Vsak vstop posamezne glasovne linije pomeni nov začetek dolge fraze in to polifono prepletanje fraz, različnih zvočnih barv, bogate dinamike, poudarjene čustvenosti, različnih izrazov je tisto bogastvo romantične glasbe, ki popelje izvajalca in poslušalca v globoko doživljanje. Zadnji del skladbe je motet v preprosti harmonizaciji, ki pripelje skladbo do mirnega konca. Tudi drugi in tretji motet velikega nemškega glasbenika sta grajena podobno kot prvi in samo še potrjujeta skladateljevo mojstrstvo.
Na koncu smo slišali še skladbi dveh sodobnih skladateljev: nemški skladatelj srednje generacije Johannes Hildebrandt (1968) je uporabil v skladbi Psalm št. 91 besedilo psalma in ga preoblekel v sodobna modernistična glasbena oblačila s klastri, značilno atonalnostjo in govorjenim delom. Slovenski skladatelj Uroš Krek (1922-2008) je leta 1996 Jutranjo pesem (Adam Bohorič) napisal za mešani pevski zbor in trobilni kvintet, ki ga slišimo bolj poredko. V skladbi se pojavljajo fragmenti korala Ein feste Burg ist unser Gott. Ljubljanskim pevcem so se pridružila tudi dekleta Carmine Slovenice in z mogočnim fortissimom so sklenil koncert.
Akustika nekdanje minoritske cerkve zaradi svoje gradnje in velikega odmeva poslušalcu ne omogoča jasne percepcije besedil v višjih dinamičnih niansah. To je značilno seveda le za vokalne koncerte številčno večjih zasedb, ki zmorejo večjo glasnost (forte, fortissimo).
Izvajalci – Zbor Slovenske filharmonije in Koncertni zbor Carmina Slovenica so v celoti izpolnili velika pričakovanja poslušalcev. Zbor SF je profesionalni 40-članski pevski ansambel vrhunske kvalitete z velikim izvajalskim potencialom, vrh piramide slovenskega zborovskega petja. V vseh pogledih so bile interpretacije tokratnega koncerta vrhunske. Seveda gre največ zaslug za to dirigentki Martini Batič, ki zna s pretanjenim občutkom oblikovati zvočno tkivo, ki ga posreduje poslušalcem. Z njeno simpatično dirigentsko držo, diskretnim dirigiranjem samo še potrjuje renome, ki ga ima v domačem in tujem glasbenem svetu. Koncertni zbor Carmina Slovenica je tudi tokrat s kvalitetnim petjem in domiselno razporeditvijo po vsej cerkvi kvalitetno prispeval k lepemu večeru, ki smo ga doživeli poslušalci.
