Znani in uveljavljeni umetnik Marko Kravos, slovenski pesnik in pisatelj, ki živi in ustvarja v Trstu, je pri Mladinski knjigi v Ljubljani izdal novo pesniško zbirko z naslovom Kot suho zlato. Prejemnik nagrade Prešernovega sklada in številnih priznanj v italijanskem kulturnem prostoru ter lanskoletni dobitnik zlatnika poezije v novi zbirki spet potrjuje svojo umetniško moč, izrazno izvirnost in samosvojost.
Pomembno je oboje: kaj ima pesnik povedati in kako to stori. Povezovanje subjektivnega in objektivnega, individualnega in univerzalnega ter intimnega in svetnega Marko Kravos oblikuje v kratke, vendar nadvse zgovorne pesmi, refleksija se zasvetlika v impresijah in z ironijo, kar daje stihom poseben čar. Narava je bodisi prostor bivanja lirskega subjekta bodisi poosebljena možnost, ki se daje z enako silovitostjo, kakršno zmore sam. Včasih občuti, da ga skuša pogubljati in določati nemoč, toda tako se zgodi samo za hip, saj iz utrinkov, krokijev, miselnih zaustavitev in zrcaljenja naravnih pojavov iz pesniško naravnane zavesti venomer in neutrudno vznika poezija o našem svetu, minljivem bivanju in stiku z drugimi – zdaj s prijetnimi občutki, zdaj z bremenom tuje navzočnosti.
Samovpraševanje o lastnem položaju, morju v sebi in tam zunaj, o vsem tistem, kar v naravi diši in vabi, prekine srečavanje z rajnkimi. Njihove kosti so v sprhneli prsti, toda pogledi in besede so ostali. Nekega dne bomo vsi ugasnili in se spremeni v spomin ali pozabo, toda pesnik s strastjo občuti svojo živost in vse možnosti, ki se mu ponujajo in jih ima na voljo. Utrne se mu preblisk: "Ni, ni smrti, kjer cvetijo otroci,/ob igračah ostane svet brez zob."
Morda je skrivnost velikih umetnin prav v tem – znano doživljanje zasije tako, kot da tega doslej še nihče ni povedal
