V veliki kuhinji, nasproti vrtca in pod hodniki osnovne šole Antona Žnideršiča v Ilirski Bistrici, je bilo treba sprejeti resne odločitve. V kuhinji z desetimi kuharicami in kuharjem je vsak brez besed hitel in opravljal svoje delo. Lokalno pridelane jagode, ki so jim jih pripeljali, so imele nenavaden kovinski priokus, četudi je bilo zagotovljeno, da so neškropljene. Kmalu je bila sprejeta odločitev, da tega ne morejo dati otrokom, in dobavitelj je bil obveščen, da bodo jagode vrnili. Prestavili so jih v zabojček, začeli so čistiti jagode z druge kmetije, stepati smetano.
"Skrbimo, da naročamo od čim več lokalnih dobaviteljev, da uporabljamo biomoko, svežo zelenjavo, da je hrana, ki jo pripravimo, zdrava," je povedala vodja kuhinje Marija. Delovni dan začne ob pol sedmih. Prihajajo dobavitelji, treba je začeti kuhati glavne jedi, pogostokrat sami pripravijo pecivo ali zamesijo kruh. Redkokdaj se dan konča ob pol treh, saj je treba popoldan urediti še papirje in pripraviti vse za naslednji dan. Prejšnji dan so pekli palačinke od osmih do enih. Štiri ponve, dva kuharja in eden, ki jih je mazal z namazom. Ponekod kupijo že pripravljene, a tu vztrajajo, da je za njih na prvem mestu kakovost. Vidijo zavijanje z očmi, da bi lahko naredili delo v kuhinji manj zahtevno. "A to se mi zdi nesprejemljivo. V današnjem času ne moremo pristati, da bi se varčevalo pri naših otrocih ali da bi zmanjševali kakovost hrane, ki jim jo pripravljamo," pravi vodja kuhinje. Dnevno pripravijo med 35 in 40 diet, od takih, ki upoštevajo posamezne alergije, do sladkorne in celiakije. "Vse je poplačano, ko vidim, da otrok s slastjo poje. Z guštom. In da vem, kaj je pojedel. To je bistvo vsega," razloži med delom in hitenjem šolska kuharica.
Kvaliteto šolske kuhinje so si izborili. Dnevno pripravijo do 2000 obrokov, za vrtca, osnovni šoli in gimnazijo, kamor se obroke vozi. "Mnogokrat slišimo, da je kuhar lahko vsak. A ni res. Tu se zavedamo odgovornosti, ki jo imamo. Ne kuhamo zase, ampak za otroke. Napak ne sme biti. Hkrati skrbimo za hrano, ki je vir, zdravje. Za to skrbimo za otroke od starosti 11 mesecev do polnoletnosti otrok," je jasna kuharica Marija. Na njeni mizi je drobno sporočilce, ki sta ga naredili učenki: "Vaš trud je naš uspeh."
Za boljšo prihodnost
"Moti me, da sistem ne vzpodbuja najboljšega v ljudeh," zmaje z glavo pomočnica vzgojiteljice, Agata Praček. V Ajdovščini in okolici že več kot četrt stoletja dela v vrtcu – najprej kot vzgojiteljica predšolskih otrok, sedaj kot pomočnica vzgojiteljice. Opisuje tiho stopnjevanje vse več nalog. "Dolgo se o tem ni govorilo. ‘Tako je,' so nam rekli," se spominja. Ker dela v majhni enoti velikega vrtca, so njene naloge dostikrat tudi priprava malic; če zboli čistilka, so pomočnice tiste, ki pomijejo posodo ter počistijo in pospravijo prostore. Včasih le ena opravi vsa dodatna opravila. Dopusti in nadomeščanja bolniških odsotnosti so polje dogovorov in pomoči med vsemi delavkami.
Dve banani in doma pečen kruh
O polnih delovnih dnevih pripoveduje tudi Sandra Tomažič. Z nalogami arhiviranja dokumentarnega gradiva, poznavanjem upravnih postopkov, pa kadrovskimi in nabavnimi opravili presegajo ozko določene naloge iz sistemizacije del poslovne sekretarke. Kislo se nasmehne, da sedaj ve, od kod ljudsko prepričanje, da se v tajništvih vseskozi pije kavo. "Ker je od zjutraj, ko si jo pripravimo, pa do popoldneva marsikateri dan tako poln in nepredvidljiv, da je ne uspemo niti popiti. Tako ostane skodelica tam, na pol prazna, a kava nepopita," pravi delavka iz srednješolskega centra v Novem mestu.
Zaposleni v razredu J so med najnižje plačanimi javni uslužbenci. Vesna Leskošek, soavtorica knjige Revščina zaposlenih, jih imenuje nevidni delavci. Zlahka se odmisli, da so tam, četudi opravljajo ključna dela za normalno delovanje državnih institucij. V knjigi, ki je izšla že pred štiri leti, avtorice razlagajo, zakaj zakonsko določena minimalna plača ni zagotovilo, da ljudje ne bi živeli v revščini. Vsakodnevni boj za preživetje pa vodi v individualizacijo, pasivizacijo, nesamostojnost ter podrejenost in nezaupanje do politike in družbe širše.
Trenutni sistem plač je izrazito krivičen. Plačni razredi, ki se jih je uvedlo pred slabim desetletjem, za vse, ki so zaposleni do vključno 16. plačnega razreda, ne predvidevajo niti minimalne plače. Tem delavcem država nato iz drugega konca proračuna vseeno doplačuje razliko, da dosežejo zakonsko zahtevano minimalno plačo. Takih delavcev naj bi bilo letos le nekaj manj kot 8900. A tudi nekateri med njimi niso vključeni med napredovanja, ki jih načrtuje vlada kot izpolnitev obljube iz konca preteklega leta. Spet drugim pa tudi napredovanje ne bo prineslo plačnega razreda, s katerim bi lahko za izhodišče dosegli minimalno plačo.
Prav ta soočenja z uradnim vrednotenjem njihovega dela so najtežja. Marija, vodja kuhinje iz Ilirske Bistrice, pravi, da sama včasih niti ne odpre plačne liste. "Samo žalosten si. A ne veš, ali bi moral biti jezen ali obupan," pravi ob 34 letih delovne dobe. Še težje ji je, ko vidi druge v kuhinji, ko dobijo plačni list, ga odprejo, pogledajo znesek in nato zamrmrajo, da toliko delajo, a ne zaslužijo niti minimalne plače. "V naši kuhinji je res treba veliko delati, treba je biti odgovoren, pozoren. A kot da smo kuharji izbrisani s politične slike. O zdravi prehrani se še nekaj govori, a naše delo ni ne razumljeno ne cenjeno. Pa bi morali upoštevati in nagrajevati delo, ki skrbi za kakovostno hrano in zdravje otrok."
Za tiste z najmanj spet najmanj
Najbolj pa boli zaničljiv odnos nekaterih sodelavcev, to, da jih sodelavci ne pozdravijo na ulici, prezirljiv odnos, ki se kotali po kotih vsakdana. Manko solidarnosti. "Ljudje so razžaljeni. Saj ne govorimo o luksuzu, ampak o dostojnem minimumu. Hudo žal mi je, da se moramo boriti za to, kar bi nam moralo pripadati," govori z nemalo razočaranja do države o nesamoumevnosti dostojanstva Danilo Janžič. Rešitev je zanj jasna: vsako izhodišče mora biti pošteno in spodobno - torej ne pod zakonsko določeno minimalno plačo. "Želimo le, da se plače dvignejo na raven, ko imaš vsaj osnovno zadovoljstvo, ker veš, da lahko s svojim delom preživiš. Znamo živeti skromno, a tu smo si enotni: izhodišča je treba postaviti prav. In zagotovo tudi ni prav, da poslovne sekretarke z morda sedmo stopnjo izobrazbe dobijo le sto evrov višjo plačo od hišnika ali čistilke. Pa ne govorim o tem, da bi imel kdo od delavcev v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah previsoko plačo. A zelo očitno imamo mnogi prenizko. In vsaj na naši šoli nas učitelji podpirajo. Vidijo. Vidijo, da delamo pošteno, a nimamo in ne dobimo nič."
"Ljudem veliko pomeni priznanje," pokima Sanja Kandare. "A treba je biti realen. Žal z napredovanjem ne moreš plačati računa v trgovini." Izračunala si je, kaj bi del izpolnjenih obljub, ki se obetajo zdaj, lahko pomenil. 18 evrov neto. "Mislila sem, da bom kot noj – zakopala glavo v tla in jokala. Za kaj se borimo? Res sem bila žalostna. Sploh ker vem, kako veseli so bili hišnik in čistilke, ko so slišali, da se jim bodo plače dvignile za tri plačne razrede – a kaj bo to pomenilo? Nič. Plača bo ostala enaka, saj bodo mnogi še vedno pod zakonsko minimalno plačo. Ne vem, kaj so pogajalci šteli, prišteli in kaj načrtujejo. A nimam besed. Veste, do tridesetega plačnega razreda so razlike med plačnimi razredi dokaj nizke." Nato z višjimi plačnimi razredi proporcionalno rastejo. Računovodkinja in poslovna sekretarka pravi, da se boji, da "mlatimo zrak. Boj je pravi, to vem, a bojim se, da na koncu mnogi ljudje ne bodo nič bolje živeli. Tisti, ki so že sedaj najnižje, bodo ostali na minimumu." Ko pripravlja plačne liste, jo vselej stre. "Ko vidiš, da dobiš komaj 150 evrov nad minimalno plačo. Pa ne gre za to, da bi se mi zdelo, da ima čistilka previsoko plačo – ker dela zares dobro in bi lahko v šoli tako rekoč jedli s tal. A sistem ne deluje." Najbolj jo je strah, da bo sedanji proces pomenil, da se bo položaj za najnižje plačane delavce spet zamrznil za petnajst let v imenu doseženega. "Borimo se za temelje, s katerih bi se moralo vse začeti."
Tudi Sandra Tomovič in Danilo Janžič vsak s svojimi besedami opozarjata, da se dogovor iz novembra sprevrača. Pojavljajo se nova, višje plačana delovna mesta, odpira se nova delovna mesta za visoko izobražene, ne poskrbi pa se za temeljne krivice, ki so bile razlog za novembrski shod. Za prav te se je obljubilo, da se jih bo v prvi vrsti odpravilo.
"Sedaj je prioriteta vse drugo kot mi, ki smo lani opozorili na te probleme. Denar se deli povsod drugam. Pa bi s prvim julijem morali popravki že učinkovati," pravi Sandra Tomovič in še, da ne ve, kako naj razume, kar se dogaja. Edino, kar se ji zdi več kot očitno, je, da se poskuša vlada izogniti dvigu plačnih razredov v poklicih, kjer je zaposlenih največ ljudi.
Luksuz golega preživetja?
Za mnoge na najnižjih delovnih mestih počitnic in dopusta ni. Predrago je. Zaradi nizke plače nekateri odpovedo prehrano v vrtcu ali šoli, da je z dodatkom za malico plača vsaj nekoliko višja. Vedo, da se sodelavec ni oglasil na telefon, ker ni plačal računa. Sposodijo si, ko se zbira za darilo za sodelavca. Raje se izgovorijo, da nimajo časa, saj nimajo denarja, da bi se udeležili druženja s sodelavci. Po kurjavo se gre v gozd, hrano, da niso lačni, se posadi na njivi.
"Njive tu nas rešujejo," pokima Sanja Kandare in doda, da ima večina vasi v okolici lastna vodna zajetja. "Ne vem, kako bi bilo, če bi bili v mestu, kjer nimaš niti koščka zemlje. Tu vsaj vemo, da lačni ne bomo. Težko je, a se najdejo načini."
Te stiske država neposredno ustvarja. Posredno, opozarjajo sogovorniki, pa država tudi vzpodbuja sivo ekonomijo, saj preživetje na neki točki ni več stvar pogajanj in praznih besed o vrednotah. A vsi poudarijo tudi, da vedo, da so mnogi, ki so v še težjem položaju kot oni. Vseeno pa vidijo, kako javni denar za neke reči vedno je ali da zaposleni na podobnih delovnih mestih v drugih delih javne uprave dobijo višjo plačo.
"Kaj se je zgodilo z izbojevanimi pravicami 19. stoletja?" vpraša Agata Praček. Opazuje, kako si sodelavka vzame dopust, a gre nato delat drugam, da zasluži vsaj nekaj za preživetje. Kot mama treh otrok, soočena z nizko plačo, je pred leti odprla popoldanski s.p. – delala je popoldan, včasih čez vikende. Sedaj, ko so otroci odrasli, je lažje, pravi. Ko so bili še šoloobvezni, nikakor ni šlo skozi. "Ljudje zmoremo marsikaj, a kje so prvi maj in zmage delavskega boja? Zakaj se ženskam očita, če gredo na bolniško, ker zboli otrok, in dobimo bolnega otroka v vrtec? Do nikogar ni pošteno." Opisuje življenjske in družbene posledice, ki sledijo potiskanju delavcev na rob preživetja. Odsotnost od otrok in partnerja, skrhano družinsko življenje, stres in bolezni. "Doma ni časa za pogovor, kaj šele za pomoč, podporo. Marsikateri zakon postane zakon navade. Podplačevanje ljudi potegne za sabo marsikaj," čaka na odgovor, kako je mogoče, da ljudje ne zaslužijo niti za preživetje, pa delajo polni delovni čas. V javnem sektorju. "Zakaj država kot delodajalec ne plača, da bi družine preživele? Nihče od nas ne govori o luksuzu. A ljudem je pomembno, da lahko poskrbijo za svoje otroke."
