Nelagodje v komediji

Novi, Kicev Matiček traja (z eno pavzo) dve uri in pol. Pomeni, da si vzame čas za zapletanje in razpletanje zmešnjave. Pomeni, da tempo ni kakšna hitra polka, četudi jezikovna izbira junake pusti, kamor jih je postavil Linhart, na Kranjskem. Po selitvah Matička in tudi Micke v vse mogoče slovenske narečne skupine in žargone je prav fino slišati tekst, kakor je napisan. No, ne ravno čisto tak, kot ga je napisal Linhart, ampak vsaj tak, kot ga je transkribiral in rahlo modificiral Alfonz Gspan. Sploh ker vse igralce odlikuje jasna artikulacija in zagonetne arhaične konstrukcije na videz lahkotno reproducirajo (lektor Arko) - in sploh, ker je tekst izvrsten in je fino prisluhniti njegovim finesam. V vsaki repliki, v vsakem stavku tako rekoč je dvojno dno, ki ga razkrivata natančna režija in igra.
Postavljeni so v za Kicevo poetiko značilen čisti prostor, med kvadre, ki jih nekajkrat sami pomagajo premikati (scenografinja Karin Fritz). Izhodov in vhodov in skrivališč, ki to niso, v teh ravninah ne manjka, drugih pripomočkov pa protagonisti nimajo. Kar morajo opraviti, morajo na praznem odru. Komaj kak stol se jim ponudi, pa še kadar lahko sedijo, sedijo nestabilno. Tudi med prečkanjem odra jim zna na vsem lepem zmanjkati tal, nekaterim večkrat, mojstrica padanja je Polona Juh kot baronica Rozala. Tako trdo pade, da skoraj že več ni smešno. Kar velja tudi za nekatera druga stopnjevanja, predvsem pa za za komedijsko uprizoritev neobičajne tihe premore in tudi za skoraj pretečo glasbo (skladatelj Kyrre Kvam). Tudi kostumi (kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov) odlično ulovijo to neobičajno dozirano komičnost. Večinoma so elegantni, tu in tam jim doda kak res zabaven detajl.