Neenakost: Glavni problem je nepravičen davčni sistem

Slovenija je šele na 20. mestu po novem indeksu zavezanosti k zmanjševanju neenakosti. Po progresivnosti in pravičnosti davčnega sistema smo komaj na 115. mestu. Indeks CRI (Commitment to Reducing Inequality), ki sta ga razvili organizaciji Oxfam in Development Finance International, upošteva tri glavna področja, na katerih se lahko države borijo proti vse večji neenakosti: vlaganja v zdravstvo, šolstvo in socialno zaščito; davčni sistem ter politike na trgu dela. Indeks, ki ga bodo nadgrajevali in mu sproti dodajali nove podatke, razvršča 152 držav - od Švedske, na prvem mestu, do Nigerije, ki je na repu.
Profesor dr. Srečo Dragoš pravi, da gre za "dober pokazatelj stanja in trendov", ki niso ne novi ne neznani. Sociolog in predavatelj na fakulteti za socialno delo opozarja, da indeks potrdi, da "zlasti v bogatih državah, kamor spada tudi Slovenija, neenakost ni v nikakršni zvezi z bogastvom, nacionalnim BDP-jem, niti v zvezi s produktivnostjo v gospodarstvu, s splošno razvitostjo, tradicijo demokracije ali prevladujočima kulturo ali religijo". "Neenakost in vsi problemi z njo so prostovoljni problemi. Njihovo reševanje je odvisno izključno od tega, ali jih hočemo ali pa nočemo odpraviti - ni 'objektivnih' razlogov," opozori, da so vsi izgovori političnih in ekonomskih elit na takšno ali drugačno stanje gospodarstva zgolj ideologija. "Ključno je, ali kakšne politične elite podpiramo," pravi.

Kdo plača?

Slovenija je najslabše uvrščena pri skupni oceni davčnega sistema - na 56. mesto, na 22. mestu je po politikah na trgu dela in na 13. mestu po vlaganjih v zdravstvo, šolstvo in socialno zaščito. A vsako od teh treh področij so raziskovalci še nadalje razdelili na indikatorje, ki kažejo, kako iskreno in učinkovito je delovanje držav proti neenakosti. Dr. Srečo Dragoš ocenjuje, da 20. mesto Slovenije "ni ne slabo niti presenetljivo, vsekakor pa ni optimistično. Je znak nazadovanja." Izpostavi, da če bi v Sloveniji imeli vsaj tako progresivno obdavčitev, kot jo imajo v ZDA, bi ob nespremenjenih drugih indikatorjih takoj poskočili za štiri mesta na 16. mesto in se uvrstili pred Švico in Veliko Britanijo.

Močna mreža javnih storitev

Pri sredstvih, namenjenih za zdravstvo, šolstvo in socialno varnost, so raziskovalci ocenjevali tako delež proračuna za ta področja kot progresivnost in učinkovitost porabe. Najpomembnejše je zagotavljanje brezplačnega šolstva in zdravstvene oskrbe, a opozarjajo, da ni nepomembno tudi število zdravnikov ali učiteljev. Po podatkih Eurostata je Slovenija po številu zdravnikov na 100.000 prebivalcev na samem repu EU28, saj sta jih imeli leta 2014 manj le Romunija in Poljska. Po številu učiteljev v zadnji triadi osnovne šole glede na število učencev smo nad povprečjem EU28, a pod njim, ko pride do števila srednješolskih učiteljev na število učencev.
V Sloveniji bi bili lahko optimistični, če bi imeli pozitivne trende na vsaj dveh področjih od omenjenih treh, je prepričan Srečo Dragoš. "Pa jih nimamo. Reforma razsutega zdravstva se blokira na točki odločanja o stopnji privatizacije, namesto da bi se prepirali o višini dodatnih sredstev za ta sektor. Brez tega je reformiranje nemogoče. Enako je z reformo socialnega sektorja, ki je še bolj podhranjen od zdravstvenega," opozarja, da gremo v nasprotno smer - v domnevno zmanjševanje stroškov z reorganizacijo centrov za socialno delo. "To je slepa ulica," opozarja, da so sedanje politike vlade na vseh treh področjih "bolj neoliberalne kot redistributivne".

Ko plača ne pomeni dostojnega preživetja

Bistveni proces, ki veča neenakost, je poglabljanje prepada med prihodki, ki gredo delavstvu na eni strani in lastnikom kapitala na drugi. Avtorji indeksa so na področju delovnopravnih politik vzeli za indikatorje zaščito delavskih pravic do organiziranja, zagotavljanje enakopravnosti med delavci in delavkami ter ureditev minimalne plače. Prav slednji indikator uvršča Slovenijo na komaj 58. mesto - ocena temelji na višini minimalne plače glede na višino BDP-ja na prebivalca ter ob upoštevanju brezposelnosti in obsega dela na črno. Raziskovalci opozarjajo, da minimalne plače pogosto ne dosegajo ravni dostojnih plač, ki bi zagotovile spodobno preživetje delavkam, delavcem in njihovim družinam.
Realna višina plač se tudi ne niža niti ne stagnira vsem delavcem - tistim z najvišjimi prihodki se je v zadnjih letih dejansko povečala. Ta trend je v svoji knjigi Kapital v 21. stoletju opisal že francoski ekonomist Thomas Piketty. V Indiji, ki jo indeks CRI uvršča na 132. mesto, so se v želji razkriti ekstremno neenakost že leta 2013 odločili zakonsko predpisati, da morajo podjetja objaviti razmerje med plačo direktorjev in povprečno plačo zaposlenih. Mestni svet Portlanda v ameriški zvezni državi Oregon pa je lani decembra naredil še korak dlje - sprejel je ukrep, da bodo morala podjetja, v katerih prejmejo direktorji več kot 100-kratnik povprečne plače delavcev, plačati dodatnih 10 odstotkov poslovnega davka; če plače vodilnih presegajo 250-kratnik, pa bo davčna stopnja višja za 25 odstotkov.

Čigavi bodo roboti?

S podpisom Ciljev trajnostnega razvoja so se pred slabima dvema letoma vse države članice Združenih narodov obvezale, da bodo delovale za zmanjšanje neenakosti. Ta z vsakim letom dosega večje ekstreme: letos januarja je Oxfam ocenil, da ima osem najbogatejših Zemljanov toliko premoženja kot spodnja polovica svetovnega prebivalstva. Prav skoncentrirano premoženje pa se hitro prevede v nepravično in nedemokratično politično in ekonomsko moč posameznikov.
Vendar raziskovalci neenakosti opozarjajo, da niso le prerazporeditvene politike tiste, ki lahko obrnejo trende povečevanja neenakosti. Že Richard Wilkinson in Kate Pickett sta v svoji pionirski knjigi Velika ideja, zakaj je enakost boljša za vse opozorila na sisteme, ki preprečujejo neenakomerno porazdelitev bogastva. Na to opozarja tudi Tej Gonza, predsednik Gibanja za ekonomsko pluralnost. "Glavni problem novega indeksa vidim v prevelikem fokusu na redistribuciji ustvarjenega in nikakršni pozornosti na preddistribucijo premoženja," razloži diplomant ljubljanske ekonomske fakultete in magister filozofije in ekonomije na rotterdamski univerzi Erasmus. Prepričan je, da bi bilo bolj zanimivo, kot spremljati progresivnosti vladne potrošnje, davkov in delovnopravnih politik, analizirati državne politike, ki so odziv na trend avtomatizacije proizvodnje. "Tu se odpirajo ključna vprašanja preddistribucije: kdo si lasti 'robotizirane tovarne', kdo upravlja z njimi in kdo naj si prilasti sadove robotov? Mislim, da so to ključna vprašanja raziskovanja neenakosti v prihodnosti."