“Kaj bi dala za njegovo brezskrbnost? Kaj bi dala, da bi mi življenje ponudilo trenutek pozabe!”
”Ste v redu?”
“Nisem v redu.” “Je kaj narobe?”
“Mami je zelo bolna, po nove izvide grem,”
”Meni je pred dvema letoma umrla žena za rakom, ostal sem sam z dojenčkom, s sinom.”
. “O, žal mi je,”
“kako pa ste prenesli?”
“Nisem. Še vedno sem mrtev v sebi. Vstanem, zrihtam sina, ga odpeljem v vrtec, grem vozit taksi pa v vrtec po otroka in domov.” “Žal mi je,”
“Najtežje je zvečer, ko gre mali spat. Potem ostanem sam. Pa čeprav bi mi vsi radi pomagali, ampak v bistvu mi nihče ne more.”
“Žal mi je,”
“Tako se bojim izgubiti mamo. Ne znam si predstavljati, da je ne bi več videla, slišala, da ne bi vsak dan govorila z njo.” “Vem, kako vam je,”
“ko so nama zdravniki povedali, da bo umrla, sem mislil zadaviti onkologa. Pa je rekla žena, da nama je naredil uslugo, da se lahko pripraviva na njeno smrt. Ponorel sem in pil dva dni. S kolegi smo hodili od kafiča do kafiča, pil sem do konca. Potem sem se streznil in se vrnil domov. Čakala me je v dnevni sobi, tako lepa še ni bila. Rekla mi je: ‘Ti je odleglo?’ Tako pametna je bila.”
“Zelo pogumni ste. To, da sami skrbite za sina, je herojsko dejanje. Vse bo dobro. Vse bo še dobro.”
”Tudi z vami bo vse dobro. Enkrat. Najprej pa boli. Tako zelo, da misliš, da ne boš preživel. A potem preživiš. Dihaš, vstaneš, ješ, spiješ kavo, greš delat. In tako vsak dan znova. No, jaz zvečer nekaj močnega spijem, da lahko zaspim.”
“Razumem,”
Kolumna je bila objavljena v aprilski številki revije OBRAZI.
