Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Vaš profesor na AGRFT Polde Bibič je dejal, da se je po Ljubljani konec 70-ih, ko ste bili še gimnazijka, razširilo, da "Pavčkova hči" izvrstno igra Veroniko v Šentjakobskem gledališču. Kako se spominjate tistih "amaterskih" začetkov?
"Začetki mojega ukvarjanja z gledališčem segajo v osnovno šolo, to omenjam zato, ker bi rada izpostavila delo pedagoginje Dragice Ahačič v Pionirskem domu. O njej se žal na internetu ne zasledi ničesar. Toliko je danes vreden strokovnjak, ki je opravil pionirsko delo na področju gledališke pedagogike! Še dobro, da so njene publikacije v knjižnih izdajah. Ahačičeva mi je pri mojih trinajstih letih odkrila komedijski svet Shakespearja, igrali smo Sen kresne noči, nastopili pa neke nedelje v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Duša Počkaj je bila naša Edith Piaf, Anna Magnani, Irene Papas, Marilyn Monroe
Bistvena je ustvarjalna energija, ki spodbudi tudi drugega, mu da polet. Za skupno dihanje, za lepoto trenutka

Potrebovala sem pet let, da sem od sebe in iz srca iztrgala pesmi, ki jih oče ni objavil. Obljubila sem mu, da bom skrbela za njegovo zapuščino. Seveda je velik privilegij in obenem velika odgovornost, njegovih del je namreč presežno veliko, tu so še prevodi, revijalne objave, pesmi, ki mi jih ljudje pošiljajo, ker jim jih je napisal osebno, itd. Zato je to huda zaveza in obveza, v vsakdanjem življenju pa delo, ki zahteva celega človeka. Poleg tega sem sodelovala pri ureditvi Pavčkovega doma v Šentjuriju na Dolenjskem, čaka me še spominska soba v Mirni Peči, morda tudi na Sečoveljskih solinah, nove izdaje, NUK itd. Posthumno je izšlo šest knjig, za katere je bilo treba marsikaj najti, prepisati, urediti.”

Neizbrisne travme
"Jovanovićeva Antigona v režiji Mete Hočevar, premiersko uprizorjena na Wiener Festwochen, se je nanašala na balkansko vojno, to grozljivo morijo. Ko pogledam nazaj in vidim njene posledice danes, sem prizadeta, kakšne neizbrisne travme je pustila, kako se iz kratke zgodovine človek ničesar ne nauči, kako se sovraštvo ob politični vžigalici lahko razplamti. Odličen film na to temo je naredil režiser Dalibor Matanić. Film Zenit najbolj zaboli prav na koncu, v sodobnosti rave partyja in brezizhodnosti mladine."
Mene leta 1997, ko je oče prejel večernico, ni bilo tam. Zelo je živel s svojo literaturo, zlasti se je znal vživeti v otroka. Ljudje mi, ko imam literarne večere, pripovedujejo o njem, kot bi govorili z njim, ne z menoj, je precej čuden občutek, ker mi rečejo, joj, a se spomnite, ko smo to in to … To me navdaja z mislijo, da ga doživljajo skozi njegovo poezijo kot še vedno živega, kar si je vedno želel."
To je ta človek
"Najlepši na svetu je človek, sam po sebi. Enkratna, nepredvidljiva oseba. Kako čaroben je hip, ko zagledaš nekoga, ki ga trenutek osvetli, in veš, to je ta človek in nihče mu ni enak. To je ta lepa oseba v kratkem utrinku svojega življenja. To je njeno življenje. Tukaj. Zdaj. Ta trenutek ujamem v svojo igro na odru ..."
(Saša Pavček: Na odru zvečer)