Ne kaj fotografirati, ampak kako

V Fotogaleriji Stolp v Mariboru so predsinoči odprli razstavo Nokturno mladega slovenskega umetnika Andreja Lamuta. Šestindvajsetletni Ptujčan je magister oblikovanja vizualnih komunikacij z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani. Razstava v Mariboru je njegovo magistrsko delo, zanj je prejel tudi Prešernovo nagrado. Med letoma 2013 in 2015 je bil štipendist ministrstva za kulturo za podiplomski študij. Je zmagovalec mednarodnega natečaja First shot/Prvo okidanje 2013 in nominiranec za nagrado ESSL Art Award 2015. Svoja dela je predstavil na štirih samostojnih in mnogih skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini.
V pogovoru med postavljanjem razstave v Fotogaleriji Stolp je sodelovalo tudi njegovo dekle, prav tako magistrica ALUO, Mirjam Čančer. Skupaj razstavljata ta čas tudi v galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor.
Obiskovali ste ptujsko gimnazijo, najbrž ste že kot srednješolec fotografirali?
"Skozi celotno gimnazijo sem se ukvarjal s fotografijo, najprej z reportažno, na akademiji pa me je zapeljala avtorska fotografija. Moji mentorji so bili Peter Koštrun, Peter Rauch, Milan Pajk. Od začetka sem delal režirane velikoformatne črno-bele fotografije z družbeno angažiranim nabojem, s podobami podravske krajine, v katere sem vključeval človeške figure. Na magisteriju pa se nisem več ukvarjal toliko s tem, kaj je na fotografiji, ampak bolj kako fotografirati."
Ponavadi je kaj zmeraj pred kako. Vi fotografiranje pojmujete zelo drugače. Nosilec pomena pri vas je sama forma fotografije. Resnica fotografije se po vaše razodeva skozi performativni ustvarjalni proces. Razložite to vašo lego, ki je zelo posebna v slovenskem prostoru?
"V bistvu me ne zanima reprodukcija realnosti, ne dokumentiram dogodka, ne reproduciram postavljene situacije. Vzamem objekt ali subjekt in ga na fotografiji ne predstavljam takšnega, kot je, ampak ga skozi svoj performativni proces predrugačim v novo realnost. Na svojih fotografijah torej vzpostavljam novo, drugačno realnost - z odločitvami, ki jih sprejmem pri ustvarjanju."
V vaši generaciji in malce starejši je slutiti ustvarjalni vzgon - nekaj imen je, ki so že tudi na mednarodni ravni prepoznavna, denimo vrhunski ptujski jazzovski bobnar, ki živi v New Yorku, Žan Tetičkovič, brata Forbici, brata Harlamov, pa Mito Gegič. Kako je delati na Ptuju danes? Vi sicer ta čas živite v Ljubljani?
"Žan Tetičkovič si je leta 2015 na ptujskem festivalu sodobne umetnosti Art Stays ogledal mojo razstavo, navdušil se je in odločila sva se za skupni projekt. Sam je tedaj končal pisanje svojega dela Port of Life in v New Yorku sva ustvarila podobe za album. Projektu se je pridružil še oblikovalec Marko Damiš. Čez nekaj dni bo predstavitev tega Tetičkovičevega projekta na festivalu Arsana. Zasnoval sem projekcijo za koncert, ki smo jo že predstavili v Kinu Šiška, na Ptuju in v New Yorku.
Mogoče nas, Ptujčane, ki ste jih našteli, odlikuje kakšna druga vrlina, kot če bi odraščali v mestu, kjer je kultura bolj v ospredju. Morda smo malce bolj osredotočeni na to, kar si res želimo in bolj motivirani, da bi nam karierno uspelo. Navajeni smo, da nam ni vse prinešeno na pladnju in da se moramo za produkcijo česarkoli bolj potruditi sami. Gre za drugačen pogled na svet, druge prioritete imamo, kot če bi odraščali v New Yorku ali Berlinu. Naša slabost pa je, da nismo tako na tekočem z dogajanjem."

Smo eni prvih prekarcev

Po magisteriju zdaj stopate na prekarno umetniško pot?
"Definitivno si nisem izbral lahkega poklica. Svoje avtorsko ustvarjanje si financiram iz lastnega žepa. Tri mesece sem samozaposlen. Med sošolci v stroki se pogosto trpko šalimo, da 'smo šli študirat za svojo dušo'. Vsi moramo delati tudi komercialne projekte za preživetje. Brez fotografij produktov, modne fotografije itd seveda ne gre. Smo zasebniki, sami skrbimo za stranke, izdajamo račune, ki so plačani z zamudami, nimamo zagotovljene varne prihodnosti. Smo eni izmed prvih prekarnih delavcev. V kulturi je tako že zadnjih nekaj let. Avgusta na primer ne vem, s čim bom plačal najemnino. Moja življenjska perspektiva je drugačna od povprečnega Slovenca, ki se pri 28-ih zaposli, zakreditira, kupi avto, gradi hišo ..., če je v službi na banki.
Večina umetnikov si sama financira razstave v javnih galerijah. Sredstva za produkcijo so nizka, razstavnin skorajda ni. Prvo sem dobil letos na festivalu v slovaških Košicah - štirideset evrov. Z njo sem si lahko le delno kril stroške produkcije in prevoz, a vsaj dobil sem jo.
Zame je zelo pomembna podpora Mestne občine Ptuj, ki mi je delno sofinancirala fotoknjigo. Bil sem izbran tudi za najboljšega študenta občine in tudi to nagrado sem vložil v izdajo knjige."
Razstavo Nokturno spremlja tudi fotoknjiga, ki ni katalog ali monografija, kaj torej je?
"Razstavljena serija fotografij je v bistvu moje magistrsko delo in končni izdelek serije je knjiga. Na razstavi so originalne srebroželatinske fotografije (to so fotografije, razvite s kemikalijami v temnici), pa tudi povečave. Za izdelavo knjige sem originale poskeniral in jih vpletel v novo zgodbo, novo celoto. Knjiga ni monografija, ampak je samostojno umetniško delo, tako vlogo ima na razstavi. Zdi se mi pomembno poudariti, da knjiga ni katalog k razstavi. Fotografije iz tega cikla so že bile razstavljene leta 2015 na Ptuju na festivalu Art Stays, kjer je bila obsežnejša samostojna razstava. Z razstavljanjem sem prišel do končne forme v fotoknjigi. Na mariborski razstavi je projekt prikazan v svoji najbolj dovršeni, končni obliki. Premierno sem fotoknjigo predstavil junija letos na dunajskem Vienna Photobook Festivalu. Moja produkcija tega cikla je bila izjemno obsežna, zadnja leta sem res intenzivno ustvarjal."
Vaš razstavljeni cikel je tudi v pojmovanju svetlobe zelo drugačen?
"Vsi me sprašujejo o tej moji svetlobi, a odnos svetlobe in sence je eden izmed temeljnih, primarnih fotografskih konceptov. Moje fotografije so večinsko nastajale ob mraku, ponoči, zato cikel Nokturno. V bistvu modeliram svetlobo, uporabljam zunanji faktor. Ne sončne ne ambientalne svetlobe, ampak uporabljam žepno svetilo ali fleš. S svetlobo upravljam tudi pri razvijanju fotografije. Medtem, ko osvetljujem fotopapir, določam, koliko in kam pade svetloba. To bi lahko v dobesednem pomenu poimenoval pisanje ali risanje s svetlobo, kar beseda fotografija v bistvu tudi pomeni. Z rokami pod povečevalnikom manipuliram s svetlobo. Pri mojem ustvarjanju gre torej za dvostopenjski proces: najprej pri fotografiranju določim vir svetlobe, trajanje. Ko dobim negativ, pa ga ne reproduciram na fotopapir, ampak ga ponovno interpretiram."

Šepajoča vizualna izobrazba

Od leta 2012 sodelujete z zavodom EnKnap kot fotograf tega stalnega ansambla za sodobni ples, torej ste vendarle tudi dokumentarist fotograf?
"Do neke mere res. Sem zunanji sodelavec EnKnapa, skrbim za njihovo vizualno podobo. Skupaj oblikujemo plakate, fotografiram predstave, delam videodokumentacijo predstav in video napovednike."
Od oktobra 2016 delujete kot strokovni sodelavec mednarodnega umetniškega zavoda De Liceiras 18 s sedežem v Portu na Portugalskem.
"Tam sva bila z dekletom štiri mesece na Erasmusovem praktičnem usposabljanju. Vodila sva umetniško rezidenco v stari meščanski hiši v jedru mesta. Skrbela sva za umetnike, jih izbirala, organizirala odprte ateljeje. Zelo dinamično delo, ki se nadaljuje."
Fotografija je ta čas v bistvu nesrečen medij zaradi hiperdemokratičnosti in masovnosti. Danes je težko biti megazvezdniški fotograf a la Cartier Bresson, hkrati pa so vsi že fotografi. Kako iz tega vrednostnega kaosa?
"Fotografija je danes prisotna povsod, kamor pogledamo. Vprašanje, od česa bo fotograf živel, je zato absurdno. Z mobilnikom lahko danes narediš odlično fotografijo in na zaslonu ne bo razvidno, ali je bila narejena z iPhoneom ali s Hasselbladom. Podoba je izčiščena, vse je 'ful hudo'.. Ampak na billboardu, v časopisu, v modni reviji bo razlika še vedno jasna. Če pogledamo določene oglaševalske kampanje ali portrete v revijah, časnikih, reklamnih katalogih, je kvaliteta pogosto slaba. Pojavi se diskrepanca med tem, da vsi lahko fotografirajo, vsi znajo, a samo za določene namene. Če hočeš kvalitetno produktno fotografijo, potrebuješ klasično, obrtno fotografsko znanje. Narediti dobro fotografijo čevlja ali steklenice ni tako zelo preprosto kot fotografirati bikini na plaži s telefonom. Tukaj se pojavi razlika in pomembno je, ali naročniki cenijo to nekaj več in ali so pripravljeni to plačati. Nazadnje se vsi vprašajo, ali gledalec to sploh vidi. Ker v Sloveniji vizualne izobrazbe ni, seveda te razlike gledalec pogosto niti ne opazi. Kulturna, zlasti vizualna izobrazba, je šepajoča, vse je usmerjeno v matematiko, šport itd. Pri vizualni izobrazbi pa smo daleč za, na primer, Skandinavci. Tam, kjer je vizualna kultura na višjem nivoju, se to vidi že na vsakdanjem dizajnu."
O nepismenosti govorimo, o "nerismenosti", kot se je nekje izrazil slikar Vojko Pogačar, pa ne?
"Absolutno. Vsi se samo sprašujejo, ali je nekaj lepo ali ne."