Žička kartuzija je bila ustanovljena v 12. stoletju kot 19. po vrsti in prva zunaj matičnih dežel Francije in Italije, prva v srednji Evropi in prva od štirih na Slovenskem. Sčasoma je postala evropski kulturni in politični epicenter na naših tleh. V 14. stoletju se je samostan denimo ponašal s knjižnico, ki je štela več kot 2000 knjig in je bila manjša le od vatikanske.
O začetkih govori tudi legenda, po kateri naj bi se štajerskemu mejnemu grofu Otokarju III. Traungaucu pri počitku med lovom pokazal sveti Janez Krstnik in mu naročil, da v zatišju doline ob potoku Žičnica ustanovi samostan. Skupina dvanajstih patrov in dvakrat toliko konverzov (laikov) iz francoske Velike kartuzije pri Grenoblu je po zapisih zgodovinarjev leta 1160 prišla v takratne Konjice. V župnišču so se naselili do leta 1164, dokler niso bila za prebivanje primerna poslopja samostana. V še danes delno ohranjenem, tako imenovanem zgornjem samostanu, ki ga zadnja desetletja postopoma obnavljajo, so bile celice za 12 patrov in hiša priorja. Okoli malega križnega hodnika so bili zgrajeni skupni prostori: kuhinja, kapiteljska dvorana z oltarjem, ki je bila običajno povezana s priorjevo hišo in njegovo kapelo, pa tudi refektorij (skupna jedilnica) ter dormitorij (spalnica) za brate konverze, ki so ob nedeljah in praznikih prihajali iz spodnjega v zgornji samostan. Spodnji samostan je bil v današnjem Špitaliču, kjer pa je danes ohranjena samo še cerkev Device Marije. Ob turških vpadih so se bratje konverzi preselili v zgornjo hišo.
Po nekaj vzponih in padcih je bil nato samostan leta 1782 po dekretu cesarja Jožefa II. v duhu razsvetljenskih reform ukinjen. Takrat je bilo v samostanu 15 patrov, ki so se po razpustitvi razkropili, vrnili so se v domače kraje, stopili med posvetno duhovščino. Stavbe Žičke kartuzije so po razpustitvi prešle v last verskega sklada. Leta 1786 so dali meniške celice in del samostanskih poslopij podreti, gradbeni material pa prodali, po velikem požaru v Konjicah so ljudje za obnovo porabili gradbeni material že opustele kartuzije. Leta 1828 je stavbe od verskega sklada na dražbi kupil knez Weriand von Windischgrätz. V lasti te rodbine je bila kartuzija formalno do konca II. svetovne vojne.
Žička kartuzija, ki je tudi spomenik državnega pomena, poleg zanimivih zgodovinskih dejstev o življenju menihov ponuja mir, odmik v tišino in takšno jo želijo turistični delavci tudi ohraniti. Še do konca marca je kartuzija na ogled od petka do nedelje med 10. in 16. uro, v aprilu potem od torka do nedelje.
