Najboljše iz obeh svetov

Triinštiridesetletni britanski režiser Edgar Wright je v zadnjih dvajsetih letih uprizoril vzorčen preboj med prvokategorne filmske režiserje. Kot velik navdušenec nad žanrskimi filmi je že kot najstnik z domačo kamero začel snemati svoje prve izdelke, ki so hitro vzbudili pozornost televizijskih studiev. Ko je nato z izvrstnimi neodvisnimi filmi Noč neumnih mrtvecev (Shaun of the Dead, 2004), Vroča kifeljca (Hot Fuzz, 2007), Scott Pilgrim (2010) in Pr' konc sveta (The World's End, 2013) postopoma gradil svoj renome, je bil prestop v vse višje proračunske projekte nadvse logičen potek dogodkov in prav letošnji Voznik (Baby Driver) je s 35 milijoni dolarjev proračuna njegov največji, najbolj ambiciozen in tudi njegov najbolj ameriški film do sedaj – vsekakor žanrski izdelek, o ustvarjanju katerega je bržkone sanjal že kot otrok.
Voznik je zgodba o Babyju, mladem gangsterskem pomočniku pri raznih roparskih podvigih, čigar naloga je svoje sodelavce bliskovito hitro pripeljati daleč stran od krempljev policistov. Golobradi mladenič pa v sebi skriva tudi nekaj temnih skrivnosti iz preteklosti in prav od tu izhaja njegov patološki, a obenem čudovit odnos do glasbe. Gre za izredno brihtno in dokaj dobro utemeljeno scenaristično izhodišče, s katerim Wright tako vizualno kot zvočno plat filma v popolnosti podredi ritmom glasbe. Soundtrack filma, ki gledalca nenehno zalaga z nalezljivimi komadi različnih žanrov, namreč ne služi zgolj kot podlaga dogajanju v filmu, temveč ga je režiser na več načinov vtkal globoko v samo pripoved – od življenjskih zgodb glavnih likov, vrste metafor, ki obogatijo akcijsko pripoved, do furioznega tempiranja dogajanja ritmom in besedam iz protagonistovega ipoda.