Muzikal Titanik: Legenda, vredna imena

Zadnjo glasbeno uprizoritev letošnje sezone v SNG Maribor lahko razglasimo za repertoarni presežek. Še posebej, če upoštevamo zamenjavo izvedenega dela tik pred zdajci in to, da se mariborski ansambel v sedanji postavi še ni spoprijel s tako zahtevno uprizoritvijo muzikala. In če zanemarimo nekatere zvočne pomanjkljivosti in tehnične nelogičnosti, zaznane na predstavi v nedeljo, 20. maja.
Titanik, za katerega je na osnovi zgodbe Petra Stona glasbo in besedilo pred dobrimi tridesetimi leti spisal Maury Yeston, v nasprotju z lahkotnejšimi operetnimi muzikali zgodnejšega obdobja (tudi v Mariboru uprizorjenega My Fair Lady) temelji na dramski osnovi z resnobno tragičnih pridihom. Dvaintrideset songov povezujejo govorjeni prizori, potop legendarnega čezoceanskega parnika pa je prikazan z osebnimi zgodbami uslužbencev in potnikov. To zahteva množično zasedbo pevcev igralcev s solističnim potencialom in ustrezen orkestrski sestav. Predstava vsebinsko ponuja še vedno aktualne družbene reference, kot so človeška želja po moči in slavi, povezana s pogubnimi posledicami; ogrožanje obstoja revnih na račun udobja bogatih, sanje po boljšem življenju v tujini in ne nazadnje emancipacija (pogumni prihod ženske s cigareto v strogo moški salon).
Mariborska orkestracija in instrumentalna izvedba sta na vrhunskem nivoju, povsem primerljivem s paradnimi hišnimi orkestri na ugledni londonski muzikal sceni, kot sta Theatre Drury Lane ali Palace Theatre. Zvok je intenziven tako v mogočnih emocionalnih scenah (običajno v navezavi z zborovskim nastopom) kot v lirično pritajeni dramski podlagi ali prefinjeno stopnjevani ambientalni napetosti. Enako velja za podajanje različnih glasbenih karakterjev: klasičnega simfoničnega zvena, lahkotnejših plesov z etno pridihom ali pritajene salonske glasbe. Orkester pod vodstvom Dana Kalouska, avtorja priredbe za mariborski posebej razširjen šestdesetčlanski sestav, je brez pripomb zadovoljil vsa pričakovanja.