V zadnjih letih smo pogosto priča zgodbam mladih, ki zapuščajo svojo domovino v iskanju boljšega življenja. Čeprav je prva asociacija običajno iskanje višjega zaslužka in boljše finančne stabilnosti, se zdi, da se prioritete mlajših generacij drastično spreminjajo. Nedavna spletna razprava, ki se je vnela med našimi južnimi sosedi, je razkrila globoko nezadovoljstvo, ki nima neposredne povezave z bančnim računom, temveč s splošnim počutjem in družbeno klimo.
Vse se je začelo z izpovedjo mlade ženske iz Splita, ki je na priljubljenem forumu priznala, da resno razmišlja o selitvi v tujino, natančneje na Dunaj. Poudarila je, da njen motiv ni denar, niti iluzija, da je v tujini vse popolno. Razlog tiči v občutku, da jo okolje, v katerem živi, mentalno duši. Kot poroča Večernji list, je zapisala, da ji vsakdan, prevladujoča mentaliteta in atmosfera postajajo vse težji. Sprašuje se, ali bi ji kje drugje bilo lažje dihati, kljub temu da jo okolica prepričuje, naj ostane, češ da se večina tako ali tako vrne.
Beg pred pasivnostjo
Njen zapis je sprožil plaz komentarjev, ki so potrdili, da ni edina s takšnim razmišljanjem. Številni so izpostavili, da je ključni razlog za željo po odhodu specifična mentaliteta, ki jo najbolje opiše pogosto slišan stavek: "Tako je, kot je." Ta vdaja v usodo in pasivnost mnogim postajata nevzdržni.
Eden izmed sodelujočih v razpravi je delil svojo izkušnjo. Pred desetimi leti se je iz Osijeka preselil v Zagreb zaradi potrebe po spremembi. Čeprav ga družina takrat ni razumela, danes pravi, da bi se mu zmešalo, če bi ostal v manjšem mestu. Sedaj načrtuje novo selitev, tokrat v Nemčijo, in ponovno se sooča z nerazumevanjem okolice. Njegovo sporočilo je jasno: univerzalnih navodil za življenje ni, vsak mora sam presoditi, kaj mu ustreza.
Zanimiv je bil tudi vidik uporabnice, ki se je preselila v Varšavo. Poljsko prestolnico opisuje kot izjemno pozitivno okolje za svoje duševno zdravje. Poudarila je, da ljudi od selitve najpogosteje odvračajo tisti, ki nikoli niso živeli zunaj meja svoje države.
Vendar pa razprava ni ponudila le rožnate slike življenja na tujem. Hrvatica, ki trenutno živi na Dunaju, je opozorila, da življenje v tujini ni pravljica. Poudarila je, da so vodilni položaji pogosto rezervirani za domačine, delo pa zahteva maksimalno angažiranost. Izpostavila je tudi varnostni vidik; medtem ko se doma počuti varno, je v nekaterih delih avstrijske prestolnice prisotnost policije nujna in pogosta. Kljub temu pa priznava, da bogato kulturno življenje odtehta marsikatero slabost.
