In to dobesedno. Kolikokrat pa se spomnimo tega dejstva? In kdo sta ta dva? Eden sem jaz in drugi, za katerega jem, so moje črevesne bakterije. Ampak ali imajo bakterije rade isto hrano kot jaz ali kaj drugega? In zakaj moram jaz jesti zanje, zakaj si hrane ne najdejo same?
Bakterije v našem črevesu kot vsako živo bitje potrebujejo hrano, so del naše (in samo naše) črevesne mikrobiote, se pri nas naselijo in z nami ostanejo kar precej dolgo. Zato bakterije nimajo zalog hrane, ampak jo morajo redno dobivati, da preživijo. In tako je njihova edina hrana tisto, kar pripotuje po prebavilu, se pravi hrana, ki smo jo pojedli. In še pomembnejše, do njih pride samo hrana, ki smo jo pojedli ter je naše telo ni vzelo zase.
Grižljaj hrane se med potjo po prebavilu počasi razgrajuje in v tankem črevesu naše telo posrka majhen del, vendar se hrana razgradi samo deloma in veliko je ostane nedotaknjene. In ta, za naše telo neuporabni ostanek pride v debelo črevo, kjer že čakajo bakterije. Za razliko od nas imajo bakterije sposobnost, da razgradijo in porabijo veliko veliko več različnih snovi, ki so v hrani.
Med hrano, ki je mi ne moremo uporabiti, bakterije pa jo lahko, spadajo določeni bolj zapleteni sladkorji, kot so vlaknine in rezistentni škrob. Ime rezistentni ima prav zato, ker se v naših ustih in želodcu ne razgradi na enostavne sladkorje. Zelo preprost primer je krompir, za katerega vemo, da je škrobnato živilo. Škrob v kuhanem vročem krompirju naše telo še kako dobro predela in izkoristi. Če pa kuhan krompir ohladimo, se škrob spremeni tako, da ga naše telo ne more več spremeniti v enostavne sladkorje. Tako pride skoraj nedotaknjen do bakterij, ki ga z veseljem pojedo. Prav tako imajo bakterije rade vse tisto, kar daje sadju in zelenjavi barvo, tem snovem rečemo polifenoli.
Hrana je pomembna za preživetje bakterij, a ne samo to. Pomembna je, ker jo bakterije spremenijo v neke druge, nove snovi. S stališča bakterij so to samo odpadki. Za druge bakterije, ki živijo skupaj z njimi v črevesju, pa je to dragocena hrana. In zanimivo, tudi za nas so ti "odpadki" zelo pomembni. Celo odločilni za naše zdravje. Tukaj omenimo samo nekatere. Iz vlaknin naredijo člani mikrobiote eno najpomembnejših snovi, to je butirat. Iz polifenolov pa bakterije naredijo produkte, ki imajo protivnetne učinke in ščitijo pred nastankom raka.
Če jemo mastno in sladko, je zelo verjetno, da v naši hrani ni vsega tistega, kar potrebujejo "dobre" bakterije, da preživijo. Potem se zgodi več stvari. Če ni prave hrane, se bakterije ne morejo razmnoževati in tako počasi izumrejo. Če ni dobrih bakterij, ni treninga za imunski sistem, ni snovi, ki bi naše telo ohranjale v zdravem ravnovesju, ni več signalov, ki bi naše črevo vzdrževali neprepustno. Če ni dobrih bakterij, ni zaščite pred slabimi in te se lahko naselijo v črevesju in povzročajo težave. Če bakterije stradajo, bodo začele jesti pač tisto, kar je ostalo v bližini. In to smo mi. Nekatere bakterije znajo razgrajevati sluz, ki obdaja naše črevo in ga ščiti. Sestradane bakterije tako lahko uničijo našo zaščito in s tem povzročijo vnetja v črevesu. Seveda bakterije ne bodo stradale in izumrle, če jih ne nahranimo vsak dan. Opazovanja kažejo, da post celo izboljša stanje v mikrobioti. Prekinitveni post recimo povzroči preživetje takih bakterij, ki izdelujejo snovi, ki nato vplivajo na hitrejše popravljanje živcev.
In še zadnja stvar, ki jo želim opisati pri sloganu "jejmo za dva". Bakterije, tiste v mikrobioti in vse tiste v okolju, imajo rade vse, kar imamo zelo radi tudi mi. Zato moramo našo hrano zaščititi, da je bakterije ne napadejo in pokvarijo, medtem ko čaka na trgovskih policah. Bolj je hrana industrijsko predelana, manj hrane za bakterije in več snovi, ki bakterije uničujejo, vsebuje. Ne samo, da s predelano hrano bakterije stradamo, še uničujemo jih.
