Marilyn Manson. Kombinacija Marilyn Monroe ter vodje kulta in morilca Charlesa Mansona. Blišča in bede Amerike, na vseh nivojih. Bil je poročen s striptizeto in bil eden izmed družbeno izpostavljenih posrednih krivcev za poboj v srednji šoli Columbine, na kar se je odzval skoraj nenaravno razumsko. V priredbi Sweet Dreams (po kateri je precej znan) omeni sedem morij; pomisliš, da jih mora biti zdaj že več, ampak fant pri oseminštiridesetih že ve, kaj dela. In to občasno velja tudi za njegove koncerte. Če ima dober dan, je lahko koncert nor. In če ne ...
Med udeleženci letošnjega festivala MetalDays je kar nekaj takih, ki so prišli izključno nanj in zanj. Praviloma so to Slovenci - drugim je bližje iti drugam, v sklopu turneje ob desetem studijskem albumu Heaven Upside Down, ki se je začela pred nekaj dnevi v Budimpešti, bo do konca leta v Evropi in Ameriki nastopil še kakšnih 50-krat. V Slovenijo se je vrnil po desetih letih, tudi zato je bil njegov obisk za organizatorje festivala kar velika zmaga, saj ga menda ni bilo najbolj enostavno pripeljati v Tolmin. Devet tisoč nas je po navedbah organizatorjev bilo na koncertu. Mnogi so prišli kljub temu, da vedo, da so njegovi koncerti loterija.
Po res bedni plohi in blatu se je že ure pred njegovim koncertom trlo fenov. In ko srečuješ te evforične ljudi, ki čakajo, da se dobesedno dvigne zastor (za katerim se na začetku skriva Manson), preplavi evforija tudi tebe. Tako zelo, da se prerineš v tretjo vrsto. In čakaš in čakaš. In se začne. In ga čisto zares vidiš, z vsemi detajli mejkapa. No, tudi slišiš ga. Mogoče ne poje najbolj energično, ampak komade poznaš in padeš noter. Ljudje okoli tebe se imajo dobro, on, izgleda, tudi ne trpi preveč. Vsekakor se na vsaka dva komada preobleče. Njegova stilistka ali stilist je res kul. In potem, čeprav še ni odpel vseh komadov, ki jih vsi poznamo, kar naenkrat, pol ure pred uradno predvidenim zaključkom, gre z odra in ne pride nazaj. Kot kak festivalski kamerad, ki ne več ravno trezen reče, da gre samo pogledat do šotora, potem pa ga vidiš naslednjič naslednje jutro.
Vseeno si misliš, da sploh ni bilo tako slabo, kot si se bal, da bo. Potem pa začneš govoriti z razočaranimi feni. Dajal je vtis, da mu publika ni všeč, in občutek je bil pravzaprav vzajemen. (V tretji vrsti tega ne veš, ker je okoli tebe evforija.) Poskušajo ga opravičiti, pred kratkim mu je umrl oče, in morda res tudi publika ni bila čisto samo njegova. Res je bilo nekaj čisto njegovih fenov, ampak na festivalih je vedno tudi veliko drugih, ki bolj posvečeno čakajo na kak drug koncert. Roko na srce, ogromno nas je bilo tam pač zato, da ga vidimo. Mogoče lahko to ubije voljo tudi veteranu, kakršen je Manson.
Kakorkoli že, Tolmin je videl (in slišal) Mansona. Četudi so bila pričakovanja višja, se imamo dobro. In kar šteje (slogan festivala je What else matters), so Soča, veliko drugih dobrih koncertov in dobra družba.
