Prekmurec, dopisnik Slovenske tiskovne agencije (STA), poznavalec dogajanj v politiki in tudi v najbolj zanimivih kotičkih Velikega jabolka, kot tudi rečejo najpopularnejšemu mestu na svetu, piše o okolju, v katerem devetnajst let živi in dela. S humorjem, pikrostjo, življenjsko, dobronamerno opiše tisto, česar ni mogoče prebrati v turističnih priročnikih. Spretno, duhovito, odkrito. O enajstem septembru, ki je spremenil ZDA, o rdeči luči za gola oprsja in zeleni za nasilje, o vrstah za tiste stvari, ki niso nujne za preživetje, o praznikih, o hranjenju na nogometni tekmi, o polnih zaporih in nedotakljivih policistih, o ruski plaži v Brighton Beachu, o vzhodnoevropsko-balkanski Astoriji v Queensu, kjer živi. Tudi o judovski četrti Kew Gardens, o tem, kako najti stanovanje v New Yorku, zakaj so za predsednika izvolili Donalda Trumpa, o naših, ki tam živijo ali prihajajo tja, in o mnogih drugih zanimivostih. Robi Poredoš je preživel Ameriko pod štirimi predsedniki. Bil je v New Yorku na dan terorističnega napada, ki je spremenil ZDA in svet. O Ameriki, posebno še o New Yorku, kjer je doma, piše poznavalsko. Knjiga je izšla v knjižni zbirki Frontier Kulturnega centra Maribor.
Knjigo je treba prebrati, ker je opis novinarja, ki ima vpogled v več stvari, kot so turistične zanimivosti ali to, v kateri restavraciji je dobra hrana in koliko stane vstopnica za kakšen muzej.
Za malo boljše poznavanje je ZDA treba doživeti, česar se s krajšim obiskom ali obiski ne more doseči. Za lokacije zanimivosti in cene hrane ali piva so na voljo elektronske novotarije in vodiči, ki jih moram tudi sam uporabljati, ker se mesto z leti spreminja. Če govorim le o New Yorku - turisti ali obiskovalci o njem verjetno vedo celo več od domačinov, ki opravljajo svoje delo od jutra do večera. Novinarski posel je pri tem zelo koristen, ker te popelje tja, kamor po navadi sam ne bi šel. Pokrivam vse, od bolhe do slona, torej politiko, ekonomijo, šport, kulturo. In ni dolgčas.
Z vzhodnoevropskim naglasom bolje skozi pride
Za tiste, ki pridejo v državo, je dobro vedeti, zakaj vse te policisti odvedejo v zapor.
To, da na ulici ne smeš piti alkoholnih pijač, verjetno tako vsi vedo. Kajenje je v lokalih prepovedano, zato ga je toliko več na ulicah. Policisti so do tujcev zelo prizanesljivi in z leti sem se naučil, da je najbolje brez prepira poudariti nevednost, podkrepljeno s hudim vzhodnoevropskim naglasom, in gre. Sicer so tako kot ostali Newyorčani tudi policaji ustrežljivi in pripravljeni pomagati z informacijami.
Je po premnogih stvareh, ki so tam domače, uveljavljene, delujoče, mogoče, vsej naši duševni revščini, ki vodi državo, reči, da imamo pravzaprav tü Ameriko, kot vam rečejo prijatelji iz Prekmurja?
Ha, zdaj o duševni revščini ne bi sodil, ker so tudi Američani glede politike vredni svojega denarja in še kakšen dolar več. Ne manjka niti korupcije. Ampak največja razlika je morda v tem, da se v ZDA pravi denar dela zunaj politike, pri nas doma in tudi drugje po Evropi pa je politični položaj še vedno pogosto pot do večjega premoženja. To, kje je Amerika, mi res vedno rečejo, ko pridem domov, vsi tisti, ki so že kdaj poleteli čez Atlantik. Amerika je bila dolga leta predstavljena kot dežela izobilja in bogastva. Deloma je to res vsaj za določen del prebivalstva, vendar je treba za to trdo delati. Stroški stanovanj in zdravstva so ogromni. Mize v newyorških restavracijah so majhne. Nihče preveč ne poseda. Gremo na kavo! je naš evropski dogodek. Zaradi tega bi se lahko strinjal, ko doma slišim kolege reči: "Robi, tü je Amerika!"
Kritike, ki nimajo posledic, niso problematične
Sistem je rigiden, vendar Američani deklarirano svobodo vseeno jemljejo zelo resno in zelo radi kritizirajo svoje politike. Še bolj kot pri nas, ali ne?
Javne politične osebe v ZDA nimajo pravice do zasebnosti in vsi sprejemajo to, da jih bodo kritizirali, kot nekaj povsem normalnega. Ali se iz njih norčevali, kot to delajo komiki. Seveda jim ne ustreza, ampak na zunaj tega ne bodo pokazali, razen trenutnega predsednika, ki ima zelo tanko kožo in takoj udari nazaj. Sicer pa, kot pravite, sistem je narejen tako, da ga je izjemno težko spreminjati. Velike reforme nastajajo desetletja dolgo. Morda tudi zaradi tega kritike niso problematične, ker nimajo posledic.
New York seveda je ameriški, a tako pisan, da je veselje.
Ja, to mesto mi je všeč zato, ker je tako raznoliko. Zjutraj greš na kavo k Italijanu, za malico na burek k Bosancu, potem k Čehu na pivo ali h Grku na kosilo, Afganistancu ali Kenijcu ali Kitajcu na večerjo. Vsi smo tujci in vsi smo domačini - beli, črni, rumeni in še kakšni. Poleg tega se vedno kaj dogaja za vsak okus. Razstave, koncerti, tekme, vse mogoče prireditve.
Katerih narodnosti so vaši prijatelji?
Vseh mogočih. Ampak najbližji so pač še vedno Slovenci.
Malo dejte, mala nevola, velko dejte, velka nevola
V Sloveniji kroži šala, da bomo ob ločitvi Melanije od Donalda dobili pol Amerike in bo Slovenija tako postala Amerika. "Bom odgovoril po slovensko oziroma tako, kot sem slišal od staršev v letih odraščanja: Malo dejte, mala nevola, velko dejte, velka nevola. Slovencev nas je za en Manhattan in se še vedno prepiramo kot Newyorčani, kako bi se šele, če bi imeli pol Amerike z vsem dobrim in slabim vred."
Dragiću ni več treba več pojasnjevati o Sloveniji
Slovenija je bila nekajkrat omenjena v ameriških filmih, nekako se je filmarjem ime očitno zdelo zanimivo. Pred snemanjem filma s Tomom Hanksom, ki z letališča ne more nikamor, ker se je v njegovi državi zgodil državni udar, so jih naši baje prepričali, da se v Sloveniji državni udar ne more zgoditi. Zdaj ko je Melania v Beli hiši, je Slovenija verjetno bolj prisotna, ali ne?
Politiki so v vrsti za obisk v Beli hiši
Vaše pisanje je zanimivo tudi zato, da se vidi, kako so naši politiki v resnici nepomembni. V Belo hišo si želijo priti samo zaradi promocije doma. Tam pa ne vejo, kaj bi z njimi.
To ne velja le za slovenske politike. Bela hiša je kot pred dvema tisočletjema Rim, kamor romajo vsi, ki želijo sebi, volivcem in svetu dokazati, da so pomembni. Američani so praktični v politiki. Predsedniki sprejemajo tiste, ki jim lahko ponudijo kakšno dodano vrednost, razen v redkih primerih ohranjanja tradicije, kot je na primer vsakoletni obisk irskega premierja v Beli hiši ob prazniku sv. Patricka.
Kolikor daš, toliko dobiš.
Tako, ja. Ali bodo odprli vrata in res pomagali, je odvisno od njihovega interesa, kamor sodijo tudi promocija demokracije, odprte družbe, vladavine prava, človekovih pravic in podobno.
Se ameriško resno novinarstvo razlikuje od našega resnega novinarstva?
Kaj pa vem. Tudi v ZDA je veliko klientelizma, treba je imeti zveze in vire za resno poglobljeno zgodbo, čeprav se v medijih, ki jih Trump obtožuje za lažne, spoštujejo načela posla. Zato zadnje čase vedno z veseljem, ko me kdo vpraša, kaj delam, odgovorim, da ustvarjam lažne novice. Nekateri ameriški kolegi ironije ne razumejo. Kar zadeva mene, nimam kaj veliko sanjati. Pravila agencijskega poročanja so strogo določena, čeprav bodo moje šefinje znale povedati, da me včasih zanese v želji po razlagi ozadij. Po navadi potem zlahka zaprosim za dopust, ker je jasno, da ga potrebujem.
Kaj bodo po vašem mnenju zanimive teme za javnost v naslednjih mesecih in letih v ZDA?
Po Trumpovi zmagi na volitvah mi je eden od profesorjev sociologije v New Yorku priznal, da bodo morali začeti na novo pisati učbenike. Od začetka lanskoletne predsedniške kampanje do sedaj je bil, in bo tako tudi naprej, glavna novica Trump. Ali bo to vsa štiri leta ali manj, ali osem let in celo več, kot v časih Franklina Roosevelta, ne vem. Možakar je utelešenje resničnostnega šova in ljudstvo potrebuje iger in kruha.
Igre, potico, radensko, kokto, merlot in še kaj imate v New Yorku, Slovenije torej ne pogrešate preveč. No, saj te znamke tudi večinoma niso več slovenske in Slovenci so tam celo veliko bolj enotni kot tu.
Potica je v Ameriki, odkar so se vanjo priselili prvi Slovenci oziroma Slovenke. V New Yorku imamo radensko, rogaško, slovenska vina in še kaj. V Clevelandu sta pivo in kranjska klobasa. Ameriški Slovenci so bolj enotni, kot so rojaki doma - to je res.
